P. dr. Ivan Platovnjak: »Vsak lahko žaluje drugače, dovolimo si to. Ni pravil.«

Cerkev na Slovenskem 31. 10. 2019, 17:40 Nataša Ličen

V teh dneh se še pogosteje vračamo v spomine, v mislih k ljubljenim, ki jih ni več med nami. Med strokovno javnostjo velja, da ima žalovanje več stopenj, skozi katere se, v razdalji in minevanju časa, soočamo s spremembo.

Žaluje lahko vsak nekoliko drugače

»Ljudje smo edinstveni, dva si nista povsem enaka, zato tudi izgubo ljubljenega doživljamo drugače. Nemogoče je žalovanje zaobjeti skozi točke pravil. Lahko, in skoraj gotovo se to zgodi, da gremo ali bomo šli svojo pot v procesu žalovanja.«

O tem smo govorili s p. dr. Ivanom Platovnjakom.

Ni pravil, dovolimo si to

Stopnja zanikanja, jeze, barantanja in kot zadnja stopnja depresija, naj bi privedle do sklepnega sprejemanja izgube. Tako je veljalo. Če v šestih mesecih ne zmoremo iti preko in ne zaživimo normalnega življenje, smo pravi za posebno, strokovno obravnavo in pomoč.

Vsak, ki ga ni več med nami, ostaja v naših spominih in tako rekoč živi z nami naprej

»Mnoge prav to, ko mislijo da morajo v določenem obdobju zagotovo predelati izgubo ljubljenega in iti preko, omejuje in jih zapre, jim onemogoča, da bi šli svojo pot in skozi svoj proces žalovanja. Z žalovanjem ni nič narobe, pomeni da smo ljubili in da smo bili na nekoga zdravo navezani. Zato ga ne moremo kar izpustiti. Ta oseba je bila, je in želi ostati del mojega življenja.«

Izguba je ena večjih sprememb, ki trajno pušča sledi

»Če želimo celovito živeti svoje življenje, tudi po izgubi ljubljenega, moramo biti pripravljeni sprejeti zgodbo, ki se začenja odvijati po njegovem/njenem odhodu. Vsak izguba poseže v življenje živečih.«

Žalovanj enega in drugega ne moremo in ne smemo primerjati

»So ljudje, ki močno žalujejo zaradi izgube, recimo tudi v primeru domačega ljubljenčka, in s tem ni popolnoma nič narobe. Ker pa slednje zaznajo, jih to navda z občutkom krivde, sramu.«

Navezanost je bistvena, saj od nje živimo.

»Otrok ne more preživeti brez navezanosti na mama, očeta. To je del življenja. Preko navezanosti ne moremo, ostaja, lahko pa je seveda tudi nezdrava. V največjo pomoč je, da imamo ob sebi človeka, ki nas sliši in ob katerem lahko govorimo tudi o osebi, ki smo jo izgubili.«

Žalovanje ostaja vse življenje

»Ne bojmo se žalovati in dopustimo, da lahko vsak v družini žaluje na svoj način. Potrebuje svoj prostor, šele ko spoštujemo to, lahko bogatimo drug drugega in smo si v oporo. Rešuje odnos, ko upamo stopiti v odnos z drugim.«