S projektom »Odgovorno na pot – varno na vrh« oktobra v Kekčevi deželi

Slovenija | 25.10.2019, 06:30 Nataša Ličen

Hitro se vrtijo tedni, še vedno odmeva doživeto na trgatvi petindvajsetega prejšnji mesec, a smo danes že pred novimi odkritji. Saj veste, ob letošnjem srebrnem jubileju Radia Ognjišče smo vsakega petindvajsetega v mesecu na poti, obiščemo enega od naših oddajnikov in spoznavamo okolico.

Po Dolenjski smo šli na Gorenjsko, v Kranjsko goro, kjer nas lahko poslušate na frekvencah 102.3 Mhz.

Zgornjesavska dolina je polna biserov – lepi jesenski dnevi so nas zvabili na bližnje hribe

V gorah se hitro lahko zgodi, da zaslišimo veselo vriskanje gornika. Morda pa včasih celo Kekca, saj se rad smuka po okoliških planinah. Pa veste, da nimamo samo kranjskogorskega Kekca, ki ga je v zgodbah na papir prelil in oživil Josip Vandot ter ga predstavil domovini in tudi širše, zunaj meja Slovenije, kot nepozabnega junaka?

Od Kekca do Gregca

Tudi drugi kraji Zgornjesavske doline imajo svoje zgodbe, ki so dokaj podobne Vandotovim, po drugi strani pa tudi nekoliko drugačne. Na Dovjem in v Mojstrani poznajo Triglavske pravljice, kjer je glavna zvezda Gregec in ne Kekec, nimajo tete Pehte, ampak zeliščarico Žilijevo Anco, pa puščavnika Sabljico in tako naprej.

Kranjska Gora: 102. 3 MHz

V te kraje nas je, zdaj ko se dnevi krajšajo in se daljšajo večeri ter z njimi pride tudi več priložnosti za pripovedovanje raznovrstnih zgodb, zvabila v sonce odeta pastelna jesen. Pod srebrno belimi vršaci je vedno idilično, dolina ima veliko zgodb iz preteklosti, kot tudi teh, ki jih piše sodobnost. V Kranjsko Goro smo odšli zaradi našega oddajnika, ki leži na pobočju, visoko nad krajem in s katerega se širi naš radijski glas. Oddajniki so vodilo naših poti v sklopu radijskega projekta »Odgovorno na pot – varno na vrh«.

Kakšni smo ljudje, ki tu živimo?

Vprašanje je povzel in nanj odgovoril Matjaž Podlipnik, ki velja za enega od vodilnih vodnikov doline: »Smo precej odločni in trmasti, težko spreminjamo svoje odločitve. Živimo v dolini, ki je ozka, življenje je bilo trdo in neizprosno, preživetje težko, in takšen značaj smo oblikovali skozi zgodovino.«

Prvi turisti

»To so bili romarji, ki so skozi našo dolino poromali na Sv. Višarje, ki so po letu 1370 postale pomembno romarsko središče. V mlajši zgodovini pa je bil med odločilnimi mejniki vlak, ki je 14. decembra leta 1870 prisopihal po dolini in pripeljal tudi prve turiste. Kmalu smo ugotovili, da jih lahko pogostimo in da pri nas želijo prenočiti.«

Prvi hotel leta 1899

»Postavili smo prve gostilne, hotele, počasi se je začelo pripravljati tudi gorsko vodništvo, saj so prvi turisti prihajali k nam zaradi narave, prelepih gora, snežno belih Julijcev. Prvi hotelski objekt je bil v Mojstrani 1899 Hotel Triglav in potem nekaj let pozneje, leta 1902, v Kranjski gori Hotel Razor. To je bil začetek sodobnega turizma pri nas.«

Tina je opisala več značilnosti Rateč, od posebne obutve do značilnih jedi, med katerimi najbolj izstopajo Rateški krapi. Tudi obutev ima slikovito ime - Rateški žoki. Pa njihova noša je prav tako posebna zgodba, drugačna od poznane Gorenjske.

Rateče in Dovje sta najstarejši naselji

»Dolina je bila različno poseljena, to se pozna po različnih narečjih. Zgornjesavska dolina je zelo raznolika. Ratečani so najverjetneje potomci Korošcev in Ziljanov, medtem ko so Dovžani potomci Dolencev, pa tudi od drugod iščejo tu svoje korenine. To se odraža tudi v različnih običajih in navadah.«

Potomci koroških pastirjev

»Prebivalci so se dolgo časa obračali bolj proti Koroški kot pa proti Gorenjski in so povezave iskali bolj v Beljaku in okolici, kot pa na Jesenicah in naprej na Kranjskem. Tudi narečje je do konca prve svetovne vojne ostalo precej koroško, saj so bili to načeloma potomci koroških pastirjev, ki so v 14. stoletju prišli z živino na to stran."

Skozi pašništvo in promet se razvija naša dolina

»Prve domačije datirajo že v 11. stoletje. V 15. stoletju je bila že tlakovana pot čez Korensko sedlo, po kateri je šel tudi Primož Trubar. Pozneje tudi poštna kočija.«

Celovški – Rateški rokopis

»Gre za drugo polovico 14. stoletja, za tri molitvice, Oče naš, Apostolsko vero in pa Zdrava Marijo in velja za enega od najstarejših zapisov v slovenskem jeziku. Nastal je najverjetneje okrog leta 1380, lahko je celo starejši. Molitve naj bi zapisal celovški duhovnik, da bi ga farani razumeli, najverjetneje na območju Rateč, morda prav pri cerkvi sv. Tomaža, ki je ena najstarejših cerkva daleč naokrog. Originalni rokopis je v Celovcu, kopija pa v Kajžnkovi hiši v Ratečah.«

Vandotov Kekec je junak brez primere

»Z njim smo rasli, gre za ljudsko izročilo ali modrost. Ljudje so se nekoč bali iti v hribe, verjeli so, da v hribih strašijo divje žene in divji možje, saj so bile razmere v gorah trše kot v dolini, plazovi močnejši, strele glasnejše in tako so strašili tudi svoje otroke ob njihovi neubogljivosti."

Trg olimpijcev

»Zelo smo ponosni na svoje športnike. Kar enaindvajset olimpijcev najdemo v naših vaseh. Še posebej smo ponosni na medaljiste, prvo zimsko olimpijsko medaljo je za samostojno Slovenijo dosegla Alenka Dolžan. Tudi Jure Košir je prišel iz Mojstrane, dobitnik bronaste medalje in številni drugi. Zgradili smo jim poseben trg, kjer se danes dogajajo številni dogodki in prireditev.«