Bernard Štuhec | (foto: ARO)
Srce se ne boji - Bernard Štuhec
Jože Bartolj
Vrhovni plenum OF je na seji 16. septembra 1941 v Ljubljani objavil sklep, po katerem si OF prilašča izključno pravico do upora proti okupatorju. Vsakdo, ki je deloval zunaj OF, je po tem veljal za izdajalca. Prav to dejanje komunistične partije je pomenilo tisto razdelitev slovenskega naroda, ki je vodila v državljansko vojno (najmračnejše obdobje slovenske zgodovine) in ki jo je partija tudi v povojnih letih načrtno podpihovala.
Veliko tako imenovanih izdajalcev je bilo obsojenih na smrt, med njimi številni zavedni katoliški Slovenci. Veliko ljudi, tudi iz vrst duhovnikov in bogoslovcev, ki so bili v začetku naklonjeni OF, se je po številnih likvidacijah obrnilo od nje. Mnogim je hitro postalo jasno, kaj se skriva za raznimi gesli pobornikov marksistične revolucije; zelo zgovorno je bilo dejstvo, da pripadniki komunistične partije niso toliko udarili po okupatorju, ampak predvsem po slovenskih rojakih, ki so bili ali bi mogli biti njeni idejni nasprotniki. Komunistično nasilje je mnoge prepričalo, da morajo proti temu stopiti v obrambo svojih domov.
Te okoliščine je doživljal mladi, dvajsetletni Bernard Štuhec iz Kupertincev v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Leta 1932 je šel od doma v Veržej, kjer je začel s šolanjem na salezijanski nižji gimnaziji. Njegov nekdanji sošolec se ga dobro spominja in ga takole predstavi: "Med dijaki je bil zelo družaben, vendar ni nikoli izstopal, Odlikovala ga je zgledna urejenost. Bil je zelo duhoven, kar je posebej izkazoval z veliko ljubeznijo do bogoslužja in božje besede. Pred seboj je imel jasen cilj, da postane duhovnik in se je na to zavzeto pripravljal. Tudi druge je podpiral, da so resno vzeli svojo pripravo na poklic. Rad je molil v kapeli. Včasih, ko so drugi šli na igrišče, je najprej stopil v kapelo pozdravit Najsvetejše, potem pa se je pridružil tovarišem pri igri.
Po petem razredu gimnazije je Bernard zaprosil za sprejem v noviciat, ki ga je sklenil poleti 1938. Njegov sonovinec je zapisal: "Bil je mistična duša, stalno povezan z Bogom. Zaradi te duhovne razsežnosti je znal biti vedno zelo prijazen, zelo vljuden, ustrežljiv in vsakomur na razpolago. Iz njegovega vedenja, govorjenja in življenja se je kazala izredna zavzetost za duhovni poklic." Po končani gimnaziji je nastopil čas vzgojne prakse, ki ga je Bernard posvetil študiju klasičnih jezikov na ljubljanski univerzi. Tako se je pripravljal na bodoče delo na rakovniški gimnaziji. Stanoval je na Rakovniku. V tem času je bila objavljena splošna mobilizacija. Kot mnogi drugi, je tudi Bernard Štuhec videl pogubno delovanje komunistov in se je – skupaj z drugimi bogoslovci, ki so v tem videli najboljšo rešitev – pridružil domobrancem, ki so se uprli komunističnemu nasilju in pobijanju nedolžnih ljudi. Kot domobranec je Bernard Štuhec ob koncu vojne odšel na Koroško. Od tam so ga Angleži leta 1945, skupaj z drugimi domobranci, vrnili in jih zvijačno izdali v roke komunistov. Bernarda Štuheca so nazadnje videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Kam so partizani s Teharij odpeljali Bernarda Štuheca in kje so ga umorili, to ni znano, gotovo pa je, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja, ki so ga partizani izvajali predvsem nad duhovniki in bogoslovci.
