Papež ob sklepu sinode o Amazoniji opozoril na krivično ravnanje z ljudmi in naravo

Slovenija | 27.10.2019, 13:30

Z dopoldansko sveto mašo se je v baziliki svetega Petra v Vatikanu sklenilo zasedanje izredne škofovske sinode o Amazoniji. Papež Frančišek je na podlagi bogoslužnih besedil današnje nedelje našel navdih za temeljno usmeritev posinodalnega dogajanja. Poudaril je pomen iskrene drže vernega človeka pred Bogom, ki velja za vse kraje in čase, za vse kristjane, zlasti oznanjevalce evangeljske vesele novice kjerkoli po svetu.

V evangeljskem odlomku o farizeju in cestninarju, ki prideta molit v tempelj, je papež Frančišek odkril vzporednice z današnjim časom. Ob pogledu na krivično ravnanje z ljudmi in naravo na amazonskem področju je je dejal: »Napake preteklosti niso zadostovale, da bi prenehali ropati druge in zadajati rane svojim bratom ter naši sestri zemlji. To smo videli v iznakaženem obličju Amazonije. Religija, čaščenje svojega jaza se nadaljuje, hinavsko s svojimi obredi in »molitvami« v narekovajih. Mnogi med njimi se imajo za katoličane, a so pozabili biti kristjani in ljudje. Pozablja na resnično čaščenje Boga, ki je možno samo po ljubezni do bližnjega.«

Ob tem je papež Frančišek povabil, naj se vprašamo, če nismo tudi mi med častilci svojega jaza. V svoji notranjosti skušajmo odkriti, če nimamo tudi mi koga za manj vrednega od sebe in se nam zdi primeren za odpad, četudi samo z besedami. Nato je toplo priporočil: »Prosimo za milost, da se ne bi imeli za več od drugih, da ne bi mislili, da smo v redu, da ne bi postali cinični in posmehljivi. Jezusa prosimo, naj nas ozdravi slabega govorjenja o drugih pritoževanja nad njimi ter da ne bi koga zaničevali. Te stvari Bogu niso všeč. »

Ob tem je sveti oče spomnil, da so pri sv. maši prisotni ne le domorodci iz Amazonije, temveč tudi najbolj uboge osebe razvitih dežel, to so bolni bratje in sestre skupnosti Barka. V baziliki svetega Petra se je ob teh besedah razlegel močan aplavz.

V homiliji je papež Frančišek še večkrat poudaril, kako potrebna je iskrena drža pristne ponižnosti tako v pogledu na samega sebe, kot v odnosu do ljudmi in do Boga, kar nas odpira za posluh do resnične stvarnosti.

Ob koncu homilije je izrazil svojo pozitivno oceno in zadovoljstvom nad dogajanjem v tednih sinodalnega zasedanja. Dejal je: »Na tej sinodi smo imeli milost, da smo prisluhnili glasovom ubogih in razmišljali o negotovosti njihovega življenja, ki mu grozijo izkoriščevalski vzorci razvoja. In vendar so prav v tej situaciji mnogi izrazili gotovost, da je stvarnost mogoče gledati tudi na drugačen način in sicer tako, da jo sprejmemo z odprtimi rokami kot dar; tako da stvarstva v katerem živimo, nimamo za sredstvo, ki ga je potrebno izkoriščati, ampak za dom, ki ga je v zaupanju v Boga treba varovati.«

Nagovor je papež Frančišek sklenil s povabilom naj molimo, da bi znali prisluhniti kriku ubogih; to je krik upanja Cerkve, je prepričan. Če bo krik ubogih postal tudi naš, bo skupna molitev, predrla oblake, bo uslišana.

Krik revežev skupaj s krikom zemlje je prišel iz Amazonije

Papež je o sklepu sinode o Amazoniji spregovoril tudi v opoldanskem nagovoru z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Dejal je, da je krik revežev skupaj s krikom zemlje prišel iz Amazonije. »Po teh treh tednih se ne moremo sprenevedati, da ga nismo slišali. Glasovi revežev, skupaj s tistimi in mnogimi drugimi znotraj in zunaj sinodalnega zasedanja, pastirjev, mladih, znanstvenikov, nas silijo, da ne ostanemo ravnodušni. Pogosto smo slišali stavek »pozneje je prepozno«, ki ne more biti le slogan,« je dejal sveti oče.

Vprašal se je, kaj je bila sinoda? »Bila je, kot pravi beseda sama, skupna hoja, med katero smo bili spodbujeni s pogumom in tolažbami, ki prihajajo od Gospoda. Hodili smo gledajoč si v oči in si z iskrenostjo prisluhnili, ne da bi skrivali težave, okušajoč lepoto tega, da gremo povezani naprej, da bi služili.«

Dejal je še, da so se na sinodi vprašali o želji, da odprejo nove poti za oznanilo evangelija. »Oznanja se namreč samo tisto, kar se živi. Da živimo Jezusa, da živimo evangelij, je potrebno iti ven iz samih sebe. Čutili smo se torej spodbujene, da gremo na odprto in zapustimo udobne obale naših varnih pristanišč, da bi se podali v globoke vode in ne v močvirnate vode ideologij, temveč na odprto morje, kjer Sveti Duh vabi, da vržemo mreže,« je povedal in vse povabil, da naj za »pot, ki bo prišla, pokličimo Devico Marijo, čaščeno in ljubljeno kot Kraljico Amazonije«.