Srce se ne boji - Jaroslav Kikelj
Cerkev na Slovenskem Jože Bartolj
Versko življenje po evropskih deželah in tudi na Slovenskem je med obema vojnama posebej spodbujala Katoliška akcija, ki jo je vzpostavil papež Pij XI. Njena dejavnost je posegla v vse stanove. V duhu njenih načel so bili posebej dejavni mladi ljudje, dijaki in študenti. Številni med njimi so ob svojih vzgojiteljih odraščali v kristjane globoke osebne vere.
Po letu 1937, ko je papež v zaporedju petih dni objavil dve okrožnici, s katerima je obsodil najprej nacizem, takoj za tem pa še brezbožni komunizem, so se razplamtele ostre polemike tudi na Slovenskem, na poseben način v študentskih krogih. Proti katolištvu so tudi v teh krogih vse glasneje nastopali glasniki komunistične ideologije. Nasprotja so se poglabljala, že kmalu po začetku vojne pa zahtevale tudi žrtve. Ena najvidnejših med njimi je bil Jaroslav Kikelj.
Jaro se je rodil na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče tedaj železničar. Kikljeva družina se je eno leto po Jarovem rojstvu preselila v Bistrico v Rožu na Koroškem, kamor je bil prestavljen oče železničar. Že naslednje leto pa so se preselili na Jesenice, kjer so ostali do leta 1929, ko je umrl oče. Po očetovi smrti se je mati Alojzija s tremi osnovnošolskimi otroki preselila na Studence v Maribor. Živeli so blizu cerkve sv. Jožefa in Jaro je zelo rad zahajal k patrom kapucinom. Ko so kapucini vpeljali t. i. »liturgično mašo«, je Jaro vodil molitev in v slovenščini bral mašna besedila, ki jih je duhovnik molil v latinščini. Veselo in prijazno je vabil ljudi, predvsem mlade, k dejavnemu sodelovanju pri maši. Skupaj s kapucini je v 5. razredu gimnazije na Studencih ustanovil fantovski odsek. Kot njegov vodja je postal pravi apostol studenških fantov. Dajal je lep zgled krščanskega življenja in je mnoge pridobil za mesečno sv. obhajilo. Če je bilo le mogoče, je bil vsak dan pri sv. maši in tudi pri obhajilu.
Leta 1939 je šel v Ljubljano študirat medicino. Po prihodu v Ljubljano se je takoj aktivno vključil v stanovsko društvo katoliških medicincev. Prizadeval si je, da bi katoliške študente povezal in jih utrdil pred vplivi veri nenaklonjenega okolja. Bil je čudovito urejena in poglobljena osebnost. Vztrajno si je prizadeval, da bi vero poglabljal z molitvijo, rednim obiskom sv. maše in prejemanjem zakramentov in da bi jo bogatil z dobrimi deli ljubezni do bližnjega. Pri vsem tem pa ni bil zamorjen in odtujen svetu, pač pa vesel in svetel krščanski lik.
Italijani so v okupirani Ljubljani namesto slovenskih akademskih društev ustanovili enotno vseučiliško organizacijo. Jaro, predsednik katoliških študentov, je vstopil vanje, saj je sicer bil ogrožen obstoj univerze. Komunisti so ga obtožili sodelovanja z okupatorjem in mu grozili. Jaro se za to ni zmenil, bil je pripravljen na smrt. Svojo grožnjo so komunisti kmalu uresničili: dne 18. marca 1942 ga je komunistični likvidator na Streliški ulici v Ljubljani ustrelil. Pogreb je vodil škof Rožman in v nagovoru dejal: Zahvaljen bodi, Gospod, za prvega mučenika, ki si ga dal naši Katoliški akciji… zahvaljen za prelepo čisto dušo našega Jaroslava, ki si jo z vsakdanjim angelskim kruhom ohranil v bleščeči lepoti svoje milosti med vsemi boji viharnih mladih let. Zahvaljen bodi za vso ljubezen in radost in za svetel zgled, ki si ga izžarjal iz njegove duše med vse, katere si pripeljal v njegovo družbo. Zahvaljen bodi za največjo milost, da si mu dal popolno vdanost v nedoumljive sklepe tvoje svete volje, da je pričakoval smrt, ki mu je bila zagrožena, z veseljem in hrepenenjem po nebesih. Zahvaljen bodi za ta košček zemlje, ki je posvečena z njegovo nedolžno od bratske roke prelito krvjo.
