Janez Borštnar (1919 - 1945)
Janez Borštnar - pesnik, pisatelj in prevajalec, ki je prezgodaj utihnil
Slovenija Tone Gorjup
O Bog, zakaj si mi dal samo to neutešljivo željo po pisateljevanju? Lej, živega me bo razjedlo, če je ne uteším. Nikjer nimam miru. Kako lepo mora biti umetniku! Ves svet nosi s seboj in sam sebi je vsak dan nova umetnina.
Med mladimi in nadarjenimi literarnimi ustvarjalci, ki niso uresničili svojih načrtov, saj jih je vzela vojna, je tudi Janez Borštnar, doma iz Srednjih Jarš pri Domžalah. Na klasični gimnaziji je bil sošolec Jožefa Kvasa. Med drugo svetovno vojno je prekinil študij slavistike ter se pridružil prostovoljcem in zatem domobrancem. Nekaj mesecev pred koncem vojne ga je smrtno ranila mina, tako je pri šestindvajsetih letih za vedno utihnil. Že v dijaškem listu Plamen je objavljal ljubezensko in religiozno liriko. V Vigredi je leta 1939 v nadaljevanjih izhajala njegova povest Srečanje, v Slovenskem narodu pa leto zatem O Švica, moja Švica ... Prevajal je francoske in ruske pesnike. V začetku vojne je pripravil rokopisno pesniško zbirko, ki se je izgubila. Več o njem v oddaji »Graditelji«.
Pred praznikom
Mehko pred praznikom pojo zvonovi,
ljudje v trumah k spovedi hite,
nazaj grede veselo jim oči gore,
ker s src odpadli so jim vsi okovi.
Mehko, mehko pojejo zvonovi,
dekleta po vodo na vas hite,
in praznika srčno se vesele:
bo vsaka k maši šla v obleki novi.
Popotnik se je na razpotju ustavil,
obrisal solze z raskavo roko,
zvonovom svojo bol takole pravil:
»Zvonovi, pojte! V gozdu za vasjo
nocoj bom svatbo svojo sam proslavil,
ko belo smrt bom vzel za ženo.
