Mikrofon
Kaj če udari kriza?
Komentarji Andrej Šinko
Minilo je leto dni od začetka vlade Marjana Šarca, reform pa še kar ni. Še vedno čakamo na korenite spremembe v zdravstvu, na področju pokojnin, trga dela, pa tudi davkov. Stanje na prvih dveh področjih je po ocenah politikov alarmantno že dve desetletji in, kot poudarjajo tako predstavniki levih kot desnih strank, je res zadnji čas, da pride do sprememb. Nekateri predstavniki koalicijskih strank sicer že vidijo »sonce«, pravijo da, se razmere izboljšujejo, da so se lotili največjih problemov, rezultati pa naj bi bili že vidni. Pa so res? Po mnenju opozicije ne, država tone vedno globlje na vseh področjih, vlada pa pelje državo proti prepadu. Torej vsak po svoje.
Verjetno se boste strinjali, da resnih oziroma korenitih sprememb na omenjenih področjih ni. To nas niti ne bi smelo presenečati, saj za to ne obstajajo realni pogoji. Imamo manjšinsko vlado, ki je sestavljena iz petih, bolj ali manj enako močnih strank. Od zunaj pa na delovanje koalicije bistveno vpliva projektna partnerica Levica, ki jo številni vidijo celo kot nadvladno stranko. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je od njene podpore odvisna potrditev proračunskih dokumentov, ki so osnova za delovanje vlade in države.
Glede na vse navedeno lahko trdimo, da ima premier Šarec še srečo, da njegova vlada še vedno obstaja, oziroma mu moramo priznati, da dokaj dobro krmari med različnimi interesi. Vendar pa ima to svojo ceno. Prisiljen je v popuščanje različnim skupinam, ki preko posameznih strank dosegajo svoje cilje.
Tako imamo vlado, ki deli, rezultat tega pa so rekordni proračunski izdatki. Če naj bi ti v letošnjem letu prvič presegli 10 milijard evrov, bodo v letu 2020 šli še nekoliko višje. Številne interesne skupine poudarjajo, da je krize že davno konec, zato je po njihovem nujno, da to začutijo zaposleni v javnem sektorju, upokojenci in drugi. Vendar pa je prva streznitev že prišla.
Nemčija, od katere je Slovenija izvozno najbolj odvisna, je v tehnični recesiji oziroma, kot se izražajo nekateri ekonomisti, je njeno gospodarstvo začelo kihati. Posledično je bila znižana tudi gospodarska napoved za Slovenijo, zato je finančni minister Andrej Bertoncelj kolegom v vladi dal jasno vedeti, da bo nujno varčevanje. Ti rezi niso bili pretirani, ministri pa se zato posebej niso upirali. Kar je nujno za dobro države, se pač mora.
V Levici niso tako dojemljivi za spremembe gospodarskega stanja, zato vztrajajo pri takojšnji ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Sliši se lepo, ne bo nam treba plačevati zavarovanja … Kdo bi se temu upiral? Pa vendar, finančni minister Bertoncelj ima pri tem kar nekaj pomislekov, saj se mu ne izidejo izračuni in ne ve, kako v primeru ukinitve dopolnilnega zavarovanja pokriti finančno luknjo v zdravstvu.
Če bi se sistem slučajno sesul, težav za Levico ni, saj ni del vlade, ki je odgovorna za vse slabo v naši ljubi domovini. Levica lahko tako zelo neodgovorno do državljank in državljanov ponuja populistično-všečne rešitve, za morebitne posledice pa se ne meni. To je vodilo njenega delovanja ves čas, velik del javnosti pa ji ploska.
Kaj prinaša jutrišnji dan? Gospodarski obeti so slabi, saj se večje evropske države soočajo s padcem proizvodnje, to bo zelo hitro začutila tudi Slovenija. Če so delodajalci za zdaj še optimistični in za zadnje četrtletje pri nas napovedujejo intenzivno zaposlovanje, bi lahko ohlajanje gospodarstva v soseščini prizadelo zlasti izvozna podjetja, ki pomembno prispevajo h gospodarski rast, na podlagi katere država predvidi tudi proračunske izdatke.
Zato bi za vlado spremenjene gospodarske razmere morale biti alarm, da izvede potrebne reforme in pripravi državo na drugačne okoliščine. Glede na manjšinsko vlado in izsiljevanje Levice pa bo to težko izvedljivo. Zato lahko tudi v prihodnje pričakujemo neko ustaljeno politiko deljenja bombončkov, z manjšimi kozmetičnimi spremembami.
V politiki velja neko nepisano pravilo, da se v prvi polovici mandata izvajajo nepriljubljene reforme, različni rezi v porabo, v drugi pa se predvsem deli in kupuje politične točke pred novimi volitvami. Sedanja vlada je v prvem letu razdelila, kar je lahko, v drugi polovici mandata pa bo pri tem precej omejena, čeprav se bodo težnje po deljenju denarja nadaljevale. Usoda države pa bo s takim načinom dela zapečatena.
