Lurško svetišče preveč skomercializirano?
Svet Marta Jerebič
Tudi Lurd dobiva posebnega delegata za pastoralno in duhovno oskrbo romarjev. Papež je na to mesto imenoval pomožnega škofa škofije Lille, Antoineja Hérouarda. Gre za začasno funkcijo in ne za stalno kot v primeru nadškofa Henryka Hoserja za Medžugorje, ki je tam stalni apostolski vizitator.
V Lurdu se je v minulih mesecih kot posebni odposlanec mudil predsednik Papeškega sveta za novo evangelizacijo, msgr. Rino Fisichella, ki je preučil pastoralne razmere v svetišču, ki sprejme več kot 3 milijone romarjev letno. Kot poročajo različni mediji, je v zadnjih 10-ih letih število organiziranih škofijskih romanj upadlo za 30 odstotkov. Letni proračun svetišča je 30 milijonov evrov, večinoma se zanaša na prostovoljce, ki pomagajo romarjem, zaposluje pa tudi 330 ljudi. Škof Tarbesa in Lurda je leta 2016 zaposlil novega poslovnega vodjo, ki je finančno situacijo uredil, vendar pa je svetišče s tem postalo preveč poslovno naravnano in izgublja svojo identiteto kot duhovno središče. To nam je v pogovoru potrdil tudi lurški kaplan Miro Šlibar:
»V zadnjih letih vedno bolj opažam, da je manj tišine, manj zbranosti tako pri sami lurški votlini kot drugod ob svetiščih. Tudi drugi povedo, da je preveč trgovine, prodaje, zaslužkarstva, tudi ob pomnoževanju hotel. Od mnogih sem slišal, da je v Fatimi več možnosti za zbranost in tihoto.«
Kot je zapisal uredniški direktor vatikanskih medijev, Andrea Tornielli, papež z imenovanjem Hérouarda želi poudariti duhovni primat nad skušnjavo, da bi se preveč poudarjal upravljavski in finančni vidik.
»Papež Frančišek ima še posebno skrb za romarje in želi, da središča marijanske pobožnosti postanejo vedno bolj kraji molitve in krščanskega pričevanja glede na zahteve Božjega ljudstva,« je še dejal msgr. Šlibar in dodal: »Naj nas to svetišče in naša romanja podpirajo za odprtost Bogu in za bližnjega in tudi odprtost samemu sebi, kar pomeni spreobrnjenje. Naj bo Lurd, ko vidimo veliko bolnikov tudi priložnost, da vidimo človeka, ki je v potrebi, ki potrebuje našo bližino.«
Papeževo odločitev razume tudi kot povabilo k še bolj zaresnemu, pokončnemu, pričevanjskemu krščanstvu.
