Ministrstvo za pravosodje in vodstvo vrhovnega sodišča želita utišati sodnike
Slovenija
Ministrstvo za pravosodje, skupaj s sodnim svetom, pripravlja zakonodajo, ki bo sodnikom omejila komunikacijo z javnostjo. Sodniki naj bi dobili tudi posebne sodelavce preko katerih naj bi z javnostjo komunicirali. Vrhovna sodnika Barbara Zobec in Jan Zobec sta do predloga zelo kritična.
Vrhovna sodnica Barbara Zobec je po že nekaj neuspelih potezah predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, ki je želel na različne načine utišati nekatere sodnike, o zadnji potezi dejala: »Kam gremo? Jaz ne vem!«
Omenila je tudi etično komisijo, ki naj bi po volji vodstva preverjala, kaj in o čem sodniki pišejo. Zadnje poteze po njeni oceni kažejo, da se v vodstvene strukture imenuje zgolj tistega, ki je »naš«. »Predvsem to velja za predsednike vrhovnega sodišča. Prvič sem se s tem srečala v primeru, ko sta na položaj predsednika vrhovnega sodišča kandidirala sodnik Šorli in sodnik Masleša. Vsekakor Šorli ni smel biti predsednik vrhovnega sodišča. Izvolili bi kogarkoli samo, da ne bi bil Šorli.«
Sama je takrat predlaga določitev meril, ki jih mora izpolnjevati kandidat za predsednika najvišjega sodišča, a za njen predlog ni bilo razumevanja. Dodala je še, da je politična izbira eskalirala v primeru, ko sta se za to mesto potegovala vladajočemu režimu nevšečni Rudi Štravs in sedanji predsednik Florjančič. »In rezultati tega so na dlani. Prva občna seja, ki jo je sklical, je bila preprečiti svobodo govora sodnikom in jaz sem bila prva na tapeti.«
Zobčeva je dejala, da je vodstvena struktura takrat pričakovala, da bo na občni seji vrhovnega sodišča, ki je bila sklicana prav v ta namen, dobila podporo. A je bila velika večina vrhovnih sodnikov prepričana, da je omejevanje svobode izražanja za vrhovne sodnike ponižujoče in protiustavno - predsednikov poskus je zato spodletel.
Da so razmere na vrhovnem sodišču dosegle dno pa je dejal tudi sodnik Zobec. Kot primer za to je navedel v reviji Finance razkriti škandal s 350.000 evri, kar je po obsegu in kraju, kjer se je to zgodilo, neprimerljivo več, od afere "maketa drugega tira". »V čem je razlika? Tam je policija, NPU raziskuje primer, minister je odstopil in še nekdo drug, v tem primeru pa, kot bi rekel pokojni Andrej Bajuk: Nikome niša.«
Kritičen je bil tudi do bivše sestave sodnega sveta, kjer je šlo, kot je za slovaški sodni svet ugotovil David Kosař, za ugrabitev te institucije. To se je nazorno pokazalo pri imenovanju sedanjega predsednika vrhovnega sodišča. »To je bila farsa. To je bilo nekaj nepojmljivega. In zato je profesor Avbelj utemeljeno rekel, da sedanji predsednik nima legitimnosti. In je nima!«
Sodnik Zobec je omenil tudi predlog za vpoklic upokojenega vrhovnega sodnika A. A., ki naj bi izvajal neko pomembno nalogo. »Zakaj pa ne B. B. ali pa C. C. Kdo je ta A. A.? Lahko sklepam samo po tem v kakšnih okoliščinah živimo in zato lahko ocenjujem, kdo je ta A. A.!,« je povedal. Nato se je Zobčeva vprašala: »Verjetno ni dr. Mitja Deisinger?« Zobec je odgovoril: »Gotovo ne! Tudi ni Janez Vlaj, tudi ni Tone Frantar. Noben od liberalnih sodnikov, nobeden od sodnikov z občutkom za ustavno demokracijo in za sodniško neodvisnost. Ed od režimskih, bi rekel, eden, ki obvlada metodo osebne diskvalifikacije in ki je to tudi že dokazal. Tukaj se nam preteklost vrača,« je bil jasen Zobec.
