VIDEO: Jezus te resnično gleda, a ne kot doberman

Oddaje | 11.04.2019, 18:15 Rok Mihevc

»Oh, to primerjanje z drugimi … Oh, ta potreba, da sami sebi dajemo vrednost in se povzdigujemo nad druge … Od kod ta skušnjava, da bi o drugih govoril slabo, da bi se sam vsaj za hip počutil boljšega … Le od kod je v meni strah, da nisem vreden ljubezni in da moram sam poskrbeti zase …« V osrednjem misijonskem nagovoru 5. dne je razmišljal br. Jaro Knežecić.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,10-14)

»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

1. PRED GREHOM HODI STRAH

Berite, berite 1. Pismo apostola Janeza! Še in še ga berite! Kratko je, komaj pet poglavij vsebuje. Je pa čudovit povzetek naše vere. Kako je naša katoliška vera lepa … In v četrtem poglavju tega pisma piše stavek, ki ga nihče ne bi smel prezreti in ne pozabiti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

V LJUBEZNI NI STRAHU!

Nič čudnega, da sta se Adam in Eva tako sproščeno naga sprehajala po raju. Oblečena v Božjo bližino in potopljena v brezpogojno Božjo ljubezen, sta bila varna, sproščena, vesela, mirna … In ko sta gledala lepoto drug drugega, sta v sebi – kot pravi sv. Janeza Pavel II. – zaznavala klic naj ljubita drugega. Pogled na drugega kot klic k ljubezni, kako lepo, kako sveto, kako pomembno!

In priplazil se je kačon … In v Evino srce je vsejal strah! Prepričal jo je, da Bog ni dober, da se samo pretvarja, v bistvu pa skriva resnično srečo in jo pridržuje zase. Eva je nasedla hudičevim polresnicam in po pogovoru s skušnjavcem – kako nevarno se je pogovarjati z njim – je prepričala še Adama, da morata za lastno srečo pač poskrbeti sama… Na prevarantskega Boga se pač ne moreta zanesti! In se nista … in sta utrgala prepovedan sad … in sta spoznala, da sta prevarant ni Bog ampak kačon! Obrnila sta hrbet Ljubezni, ki ju je tako čudovito oblikovala in ju priklicala v življenje. In strah je postajal vse večji …

Sveti Bonaventura v greh padlega človeka imenuje HOMO CURVATUS, vase ukrivljeni človek. In ko me greh ukrivi vase, ko se ne vidim več v ogledalu Božjih oči, se začnem doživljati kot grdega in nevrednega ljubezni.

In Adam se je skril. »Rekel je: 'Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.' (1 Mz 3,10). Božji glas, glas Vseljubečega je postal grožnja, pred katero se je potrebno skriti?! Uf, kako daleč smo padli … In kako nas je strah!

2. GREH MI PORUŠI TEMELJ IN ME UKRIVI VASE

Edini temelj, iz katerega človek lahko živi, je ljubezen. Božja ljubezen, ki se na presenetljivo različne načine izliva v naša srca. Ljubezen se lahko rodi samo v odnosu, izven je ni. In človek postane človek šele na poti k drugemu, če se v strahu obrne vase začne propadati, se razčlovečuje.

In to je resnična tragika greha – da me zapre za Očetovo ljubezen, ki se v Jezusu Kristusu po Svetem Duhu hoče izliti v vsak kotiček mojega srca.

In da potem po vsem svetu tavam v iskanju ljubezni. In tonem v vedno globljo temo, ker noben človek ne more napolniti globin mojega hrepenenja. In doživljam, vedno znova, grozo vzbujajočo resničnost Jeremijevih besed: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od GOSPODA« (Jer 17,5). Naše krhko, meseno človeško srce je ustvarjeno zate, Gospod!

Skupaj s tvojim posebnim ljubljencem sv. Avguštinom priznavam: »Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril k sebi, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.« Hvala ti, Gospod, da nas nikdar ne pustiš pri miru, čeprav vedno daješ mir.

3. JEZUSOV POGLED

Oče, zakaj si dovolil, da mi tritonska gmota greha obteži srce in si me z njo poslal poslušat kako pojejo ptice, kako visok je let njihovih kril in kako lahak je vetrič, ki jih boža. Oče, zakaj…? Kako težka, v srce zabadajoča se je morilska ostrina SVOBODE, ki se je ločila od LJUBEZNI !

Pretresljivo, kajne?

A bom kljub temu povedal vic, ker verjamem, da se človek lahko spusti v globine srca na srečanje z Gospodom samo, če ni v strahu in grozi ves zakrčen sam vase.

Nek Očetov izgubljeni sin, ki se je preživljal z vlamljanjem v prazne hiše, je pozno zvečer vlomil v hišo, za katero je bil prepričan, da je takrat prazna. Spretno se je pretihotapil v zgornje nadstropje in hitro odkril omaro z dragocenostmi. S čudno hladnim mirom in veliko spretnostjo je začel trpati gotovino in nakit v svoj črno torbo. In kar naenkrat zasliši glas: Jezus te gleda!« Skoči za omaro in opazuje, kje je kdo … Nikogar ni, čudno?! »Morda pa je spregovorila moja vest?« pomisli. »O, tega pravljičnega glasu pa že dolgo ne jemljem več resno …« pomiri sam sebe in nadaljuje z nečednim poslom. »Jezus te gleda!« se ponovno oglasi nekdo. Izgubljeni sin spet skoči za omaro. Tokrat je popolnoma prepričan, da to ne more biti vest – že leta nazaj jo je dokončno utišal … Opazuje in opazuje … in njegove, na temo samotnih hiš navajene oči na mizi sredi sobe zaznajo ptičjo kletko. Stopi do nje in v njej zagleda papigo. »Kdo pa si ti?« jo presenečen vpraša. »Jaz sem Aron,« ponosno odgovori papiga. Izgubljeni sin, pobrska po svojih zaprašenih spominih iz veroučnih let in se spomni, da je bil Aron brat Gospodovega služabnika Mojzesa. Kaj takega … »Ja, kateri verski fanatik pa je papigi dal ime Aron?!« se vznemiri izgubljeni sin. Papiga pa mirno odgovori: »Isti, ki je dobermanu dal ime Jezus!« ????

Se smeješ? Dobro, smeh ni samo vir zdravja, ampak tudi ključ, ki odpira vrata v globine duše …

Doberman Jezus?!

Se spomniš, kako so nas kot otroke vzgajali v veri tudi z znamenitim: »Bog vse vidi, Bog vse ve. Greh se delati ne sme«?

Kaj ne diši ta Bog, ki vse vidi in vse ve in je posebej pozoren na naše grehe, vsaj malo po takem ogromnem duhovnem dobermanu, ki komaj čaka, da pretopiš točno določene meje spodobnega življenja, in da te lahko upravičeno kaznuje z bolečim ugrizom? GROZA! Kako se lahko kdo srečuje s takim Bogom brez strahu?!

Zato sem si v prepričanju, da mnogi katoličani zapuščajo Boga ljubezni prav zato, ker še nikdar niso okusili Očkovega objema, Sinove bližine in poljuba Duha, za potrebe tega misijona malce spremenil to, v našo notranjost vse preveč zakoreninjeno misel. V moji verziji se glasi takole: »Bog vse vidi, Bog vse ve. Ljubezen vliva nam v srce. Bog vse vidi, Bog vse ve. V grehu se srce zapre.« Meni se zdi takole spremenjena bistveno bolj pravoverna, zares krščanska, v skladu za razodetjem, ki ga je naš veliki Prešeren genijalno povzel v Krstu pri Savici:

»De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, de ljubi vse ljudi, svoje otroke, de zemlja, kjer vijó viharji jezni, je skušnje kraj, de so naš dom visoke nebesa, de trpljenje in bolezni z veseljam vred so dar njegove rôke, de čudno k sebi vód' otroke ljube, de ne želi nobenega pogube.«

Jezus te resnično gleda!

A ne kot doberman, ampak iz njegovih oči vedno, vedno, vedno … sije usmiljena ljubezen. Pred leti nam je p. Joseph Bill, indijski misijonar, ki je po vsem svetu z besedo in deli oznanjal Očetovo ljubezen v Jezusu Kristusu, rekel takole: »Če na prometnem znaku piše STOP, to pomeni stop, ustavi se. In če v Svetem pismu piše VSE, to pomeni vse!« Če si je torej apostol Pavel v Pismu Rimljanom drznil zapisati: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu …« (Rim 8,28), to pomeni, da v Božji ljubezni resnično vse, brez izjeme, človeku pomaga k dobremu. Ja, vse, tudi trpljenje in preizkušnje so ob zavedanju, da me Gospod vedno, vedno, vedno …ljubi, rodovitne, blagoslovljene, osrečujoče … Saj veš, da sta pretepena, v ječo vržena in v klado vklenjena Pavel in Sila prepevala hvalnice Gospodu, kajne?!

Od usmiljenega Jezusovega pogleda je odvisno vse!

4. USMERJENOST V DRUGEGA JE KLJUČNA

»In kaj lahko storim jaz, da ne bi več taval v grehu?« se verjetno sprašuje vsaj kdo izmed nas. Kako lahko prekinem vrtenje v začaranem krogu – mimogrede povedano: Začaranih krogov ni! Odkar je Kristus umrl za nas jih ni več! – in izkusim Očetovo ljubezen?

Predlagam način, ki je zelo konkretno predstavljen v Svetem pismu. Prisluhniva trem kratkim odlomkom.

a) Gospod nas v 34. psalmu v 6. vrstici uči: »Glejte nanj, da boste žareli, vaši obrazi naj se ne sramujejo.«

b) Pisatelja Pisma Hebrejcem (Heb 12,3) je uporabil, da nam je po njem sporočil: »Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.«

c) Pravi biser Božje ljubezni pa se skriva v 3. poglavju 1. Janezovega pisma. V 19. in 20. vrstici piše tole: »In pred njim bomo pomirili svoje srce, 20 če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse.«

Zakaj sem izbral prav te odlomke?

Ker bi vam rad ob njih povedal, da je od naše usmerjenosti zelo veliko odvisno. Naj najprej uporabim nekaj misli Božjega služabnika Carla Acutisa, ki - je star še ne 15 let - leta 2006 odšel Domov. Fant, strasten računalničar, je evharistijo razglašal za avtocesto do nebes, o usmerjenosti našega življenja pa je rekel tole: »Žalost je pogled obrnjen k samemu sebi, veselje je pogled obrnjen k Bogu … Spreobrnjenje ni nič drugega kot preusmeriti pogled od nižin v višine; zadostuje preprost gib z očmi … Ne jaz temveč Bog!«

Umerjenost našega srca in naših oči je torej najmočnejše orožje v boju zoper greh. Če gledamo Gospoda, bodo naši obrazi – kljub našim grehom – žareli, če smo usmerjeni sami vase, nas bodo zalili občutki krivde in nas potegnili v temo obupa.

Naj pomembnost usmerjenosti v Gospoda in ne vase podkrepim še s primerom branja Svetega pisma. Recimo, da si za poslušanje Gospoda in premišljevalno molitev izberemo odlomek iz evangelija po Luku: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Čudovit odlomek, kajne?!

Če sem torej pri premišljevanju usmerjen v Boga, se bo v mojem srcu prebudilo občudovanje nad Božjim usmiljenjem in veliko veselje, da sem jaz, ubogi grešnik, v Očetovih očeh tako dragocen, da je dal svojega Sina Jezusa Kristusa v smrt iz ljubezni do mene.

Kaj pa se zgodi, če sem usmerjen vase?

Začnem se ukvarjati s samim seboj in se obtoževati, da jaz pa nisem dovolj usmiljen, da nikoli ne bom dovolj usmiljen, da ni mogoče biti usmiljen kot Bog … In občutki krivde, nevrednosti, razočaranja me bodo potegnili v vrtinec, ki vodi v obup. Verjetno pa veste, da je filozof Kierkegaard obup razglasil za »bolezen za smrt«.

Božj0 besedo in vse naše življenje lahko primerjamo stopnišču. Nanj vsak trenutek lahko vstopimo v pritličju. Če smo usmerjeni v Gospoda, bomo po stopnicah šli v prvo nadstropje, v svetlobo, veselje, sveto srečanje z Njim. Če pa smo usmerjeni vase, nas bo vse vodilo v klet, v temo, zatohlost, stisko. (Joj, kako grozen kraj je bila zame klet, ko sem bil otrok!)

Carlo Acutis je res dobro rekel: »Žalost je pogled obrnjen k samemu sebi, veselje je pogled obrnjen k Bogu.«

5. SVETA SPOVED - POT DOMOV, V OČETOV OBJEM

Torej … pridruživa se tudi midva vsem tistim izgubljenim sinovom in hčerkam, ki se vračajo domov k Očetu. V skupnosti Cenacolo pravijo, da smo na poti IZ TEME V SVETLOBO.

In Jezus nam je kot ključ v Božjo svetlobo podaril neprecenljivi dar: zakrament svete spovedi.

Vse od čudeža ljubezni na Kalvariji dalje duhovniki katoliške Cerkve v Jezusovem srcu zajemamo sveto Jezusovo kri in jo po zakramentalni odvezi izlivamo v srca bratov in sester ranjenih z ostrino greha. A ti naši bratje in sestre niso – ne glede na težo in število njihovih grehov - navadni grešniki. So grešniki, ki vedo da so brezpogojno ljubljeni! SO LJUBLJENI GREŠNIKI!

So sinovi in hčere, ki vedo, kako nežen, topel in krepak je Očkov objem!

6. KAKOR DA SE NIČ NI ZGODILO

Kakor da se nič ni zgodilo

Severa Gjurin in Gal Gjurin

Zemlja se odpira proti dnu.

Skale se valijo brez glasu.

In moj samotni veter

se zaganja brez miru.

Plameni mi grejejo telo.

Iskre mi begajo oko.

In moj rumeni ogenj

se dviga pod nebo.

Kakor da se nič ni zgodilo, zlil si se v moje srce;

kakor da se nič ni zgodilo, našel si moje ime;

kakor da nič ni zgodilo, si umiril moj korak;

kakor da se nič ni zgodilo, si mi vdihnil nov zrak.

Režem morje, vračam se domov.

Divje vode se vzpenjajo čez krov

in moje temne gore

se lomijo na pol.

V luči Jezusove prilike o Izgubljenem sinu (Lk 15)

Zemlja se odpira proti dnu.

- Povratek v Očetov objem se začne, ko se spustim v lastne globine.

- Lk 15,17 Šel je vase …

Skale se valijo brez glasu.

- In globoko v sebi odkrijem svet spomin na Očeta, ki odvali velik kamen od mojega srca.

- Lk 15,17 Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.

In moj samotni veter se zaganja brez miru.

- Misli na moj greh me hočejo prepričati, da nisem več vreden dostojanstva Očetovega ljubljenega otroka.

- Lk 15,19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.

Plameni mi grejejo telo. Iskre mi begajo oko.

- A hrepenenje da bi se vrnil domov, mi ne da miru. V meni je kot ogenj in ne morem, da mu ne bi sledil …

- Lk 15,18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

In moj rumeni ogenj se dviga pod nebo.

- Odločitev je padla. Ne morem in nočem živeti brez Očetove ljubezni.

- Lk 15,20 In vstal je ter šel k očetu.

Kakor da se nič ni zgodilo, zlil si se v moje srce;

- Tvoje usmiljenje, Oče, me je objelo ko sem bil še daleč, zelo daleč …

- Lk 15,20 Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil …

kakor da se nič ni zgodilo, našel si moje ime;

- O ta tvoj objem, Oče, obuja moje srce od mrtvih. Nobenega očitka, nobene besede, samo objem. Kakor da se nič ni zgodilo!

- Lk 15,20 pritekel je, ga objel …

kakor da nič ni zgodilo, si umiril moj korak;

- Poljubil si me?! Mene, umazanega, raztrganega in smrdečega?! Oče, Očka, prav ta poljub sem iskal po vsem svetu …

- Lk 15,20 poljubil …

kakor da se nič ni zgodilo, si mi vdihnil nov zrak.

- Oče, spet lahko diham … Mojih pljuč nič več ne stiska strah pred tem, da sem zapravil tvojo ljubezen, nič več me ne grabi groza, da bom umrl nekje daleč od tebe …

- Lk 15,23-24 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.

A ti veš, Oče, da moj povratek domov ni bil lahek …Srce se je vse preveč navadilo na smrad blata in družbo svinj … Samo spomin nate, hrepenenje po tebi me je lahko prebudilo v življenje in mi odtrgalo pogled od moje razcapane obleke, umazanega obraza in smrdeče kože … Samo tvoja ljubezen, Oče, lahko stori, da vse ponovno zacveti …

Režem morje, vračam se domov.

- Pot domov se je zdela tako dolga, naporna in nevarna …

- Lk 15,14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje.

Divje vode se vzpenjajo čez krov

- Poskušal sem sam rešiti svoje življenje. Poskušal sem in poskušal, a sem z vsakim korakom tonil vse globlje …

- Lk 15,15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.

in moje temne gore se lomijo na pol.

- Lakota, samo grozna, nepotešljiva lakota po tebi je zlomila moj napuh. Priznal sem: ko sem šel od tebe sem šel v smrt.

- Lk 15,16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Kako da se nič ni zgodilo … - predvajamo refren pesmi Kakor da se nič ni zgodilo

7. POJDIVA NA POT, OČKA ČAKA …

Ne bova hodila sama, vodil naju bo Henri Nouwen, nizozemski duhovnik, duhovni pisatelj, ki je sicer 21. septembra 1996 že odšel domov k Očetu, a nam je kot preprost Jezusov učenec zapustil bogato zbirko nasvetov za pot v globine srca na srečanje z Njim, ki nas ljubi.

Prisluhniva Svetemu Duhu, ki naju po Henrijevih besedah želi voditi v srečanje z Očetom v Jezusu Kristusu:

Tišina in samota

Samota je vrt za naša srca, ki hrepenijo po ljubezni. To je kraj, kjer lahko naša edinost obrodi sadove. To je dom za naša nemirna telesa in naše tesnobe. Samota, ali je povezana s fizičnim prostorom ali ne, je bistvena za naše duhovno življenje. To ni lahko mesto, saj smo tako negotovi in ​​prestrašeni, da nas lahko zlahka zmoti, kar obljublja takojšnje zadovoljstvo. Samota ni takoj zadovoljujoča, ker v samoti srečamo naše demone, naše odvisnosti, občutke poželenja in jeze ter našo neizmerno potrebo po priznanju in odobravanju. Če pa ne pobegnemo, se bomo tam srečali tudi s tistim, ki pravi: »Ne bojte se! Z vami sem in vas bom vodil po dolini teme.«

Še naprej se vračajmo k naši samoti.

…

Tišina je disciplina, ki nam pomaga, da presežemo življenje zgolj kot kakovostno zabavo. Tam lahko pustimo, da se naše žalosti in radosti pojavijo iz njihovega skritega mesta in nas pogledajo v obraz, rekoč: "Ne bojte se, lahko si ogledate svojo pot, svoje temne in svetle strani in odkrijte pot do svobode. " Tišino lahko najdemo v naravi, v naših hišah, v cerkvi ali v meditacijski dvorani. Kjerkoli jo najdemo, jo moramo ceniti. Ker je v tišini resnično mogoče spoznati, kdo smo in se postopoma sprejeti kot dar od Boga.

Na prvi pogled nas lahko tišina prestraši. V njej začenjamo slišati glasove teme: naše ljubosumje in jezo, naše zamere in željo po maščevanju, naše poželenje in pohlep ter našo bolečino zaradi izgub, zlorab in zavračanj. Ti glasovi so pogosto glasni in bučni. Lahko nas celo ogluše. Naša najbolj spontana reakcija je, da pobegnemo od njih in se vrnemo k naši zabavi.

Toda če imamo pogum, da ostanemo na mestu in ne pustimo tem temnim glasom, da nas prestrašijo, bodo postopoma izgubili svojo moč in se umaknili v ozadje, ustvarili bodo prostor za mehkejše, nežnejše glasove svetlobe.

Ti glasovi govorijo o miru, prijaznosti, nežnosti, dobroti, radosti, upanju, odpuščanju in predvsem ljubezni. Najprej se zdijo majhni in nepomembni in morda jim bomo težko zaupali. Vendar pa so zelo vztrajni in bodo še močnejši, če bomo še naprej poslušali. Prihajajo iz zelo globokega kraja in od daleč. Govorili so nam, preden smo se rodili, in nam razkrijejo, da v Njem, ki nas je poslal v svet, ni nobene teme, ampak le svetloba. So del Božjega glasu, ki nas kliče iz večnosti: "Moj ljubljeni otrok, moj najljubši, moje veselje."

…

Ljubim te, ljubim te, ljubim te

Glas obupa ti pravi: »Grešim znova in znova. Po neskončnih obljubah sebi in drugim, da bom naslednjič naredil boljše, se ponovno znajdem v starih temačnih prostorih. Najbolje da pozabim na poskuse, da bi se spremenil. Poskušal sem že leta. Ni delovalo in nikoli ne bo delovalo. Bolje je, da se umaknem s poti ljudi, da sem pozabljen, da izginem, umrem. "

Ta čudno privlačen glas na videz odvzame vse negotovosti in konča boj. Nedvoumno govori o temi in ponuja jasno negativno identiteto.

Toda Jezus je prišel, da bi mi odprl ušesa drugemu glasu, ki pravi: »Jaz sem tvoj Bog, oblikoval sem te z lastnimi rokami in ljubim to, kar sem naredil. Ljubim te z ljubeznijo, ki nima meja, ker te ljubim, kot sem ljubljen. Ne beži od mene. Vrni se k meni - ne enkrat, ne dvakrat, ampak vedno znova. Ti si moj otrok. . . . Jaz sem tvoj Bog - Bog usmiljenja in sočutja, Bog odpuščanja in ljubezni, Bog nežnosti in skrbi. Prosim, ne reci, da sem se odrekel tebi, da te ne morem več prenašati, da ni poti nazaj. To ni res. Tako zelo hočem, da si z mano. Tako močno hočem, da si blizu mene. Poznam vse tvoje misli. Slišim vse tvoje besede. Vidim vsa tvoja dejanja. In ljubim te, ker si lep, izdelan po moji podobi, izraz moje najbolj intimne ljubezni. Ne sodi se. Ne obsodi sam sebe. Ne zavrzi se sam. Naj se moja ljubezen dotakne najglobljih, najbolj skritih kotičkov tvojega srca in ti razkrije tvojo lastno lepoto, lepoto, ki si jo pozabil, toda ta ti bo spet vidna v luči mojega usmiljenja. Pridi, pridi, naj ti obrišem solze in naj se moja usta približajo tvojemu ušesu in ti rečejo: Ljubim te, ljubim te, ljubim te.

V PRIMERJAVI Z DRUGIMI SEM KAR V REDU!

Sem res?!

Pa zakaj se sploh primerjam z drugimi?

Vsak ima svojo pot. Vsak človeka je sveta zgodba.

Menda sv. Frančišku Asiškemu pripisujejo izjavo polno preproste ponižnosti: »Če bi drugi prejeli toliko Božje milosti (beri: izkusili toliko Božje ljubezni), bi bili vsi veliko boljši od mene!«

Temu, kar sem nihče nič ne more dodati in ne odvzeti …

Ljubljeni Božji otrok sem… In smiselna je samo ena primerjava: sem se danes pustil Očku večkrat objeti kot včeraj!