Izidor Šček
Radijski misijon prižiga luči, ki svet kažejo v drugačni podobi
Oddaje Rok Mihevc
Teden radijskega misijona je tudi za nas radijce poseben, posvečen čas. Teden pred cvetno nedeljo je že 14 let zapored vrhunec našega poslanstva in dela.
Radijski eter si takrat nadene praznično glasbeno obleko, voditelji pred mikrofonom še bolj skrbno izbirajo misli in besede, gostje pa v program prinašajo svežino, globino in odprtost. In ko se te misli in besede združijo s tisoči poslušalcev, postanemo svojevrstna radijska skupnost, ki se zelo dobro čuti med seboj.
V letošnjem uvodnem nagovoru smo iz ust kardinala slišali, da je misijon v bistvu to, da dar, ki smo ga prejeli, podarjamo naprej drugim. Rdeča nit letošnjega misijona govori o Cerkvi in mladosti. Čeprav so vsi starejši šli skozi mladost, se že od nastanka človeštva dalje vsako generacijo znova pojavljajo negodovanja nad mladino, nad njeno svojeglavostjo, zaletavostjo, neizkušenostjo in vedno znova slišimo: O, kam gre ta svet? In če so se že v starih časih spraševali, kako da mladi kakšne stvari ne razumejo, kako je šele danes, ko vlada splošno nerazumevanje med vsemi, saj ob poplavi pritiskov z vseh strani nimamo časa za poslušanje in umeščanje soljudi in njihovih želja v svoje življenje. Ali pa je to le zatiskanje oči?
Radijski misijon prižiga luči, ki kažejo svet v drugačni podobi. Včeraj zvečer smo lahko poslušali in prek Facebooka gledali mlade v našem studiu, ki so svojevrstni misijonarji in razblinjajo mit o Cerkvi kot nemočni starki tik pred smrtjo. Spomnimo se nedeljskega nagovora, v katerem kardinal pravi: Zavreči ne smemo nobenega mladega človeka, ampak si želeti, da bi se vsak razvil in zrasel kot Božji dar v upanju, da bo kasneje ta dar predal naslednjemu človeku.
In če malce pobrskamo po naših spletnih straneh in avdio arhivu, kjer so skrbno shranjene misijonske vsebine, ali si ogledamo video posnetek na Facebooku, lahko najdemo marsikatero iskrico, ki nas bo silila v razmislek pred veliko nočjo.
Življenje je skrivnost in ne poteka vedno po naših načrtih. Radijski misijon daje prostor in čas, da se dotaknemo tudi neprijetnih tem, se o njih pogovorimo, razmišljamo in jih postavimo na pravo mesto. Današnja tema dejansko govori o temi. O nekem drugem svetu, ki je bil večini do nedavno neznan in nedoumen. Govori o gnojni rani Cerkve, ki jo je dolga leta prekrivala trda koža molka in zanikanja. A tudi tu je upanje. Rana se je končno odprla, gnoj odteka. Smrad, ki ga povzroča občutimo vsi in svoj pogled usmerjamo v smer od koder prihaja. Ne moremo več razločiti kdo smrdi in kdo ne. Smrad je v zraku in kako dobrodošel je veter očiščevanja, ki bo ločil zrnje od plev in odnesel tisto gnilobo, ki je usmradila cel prostor. Znašli smo se v res čudnem času, prevarani, brez besed, a z mislijo na tisto veliko večino, ki je svoje življenje resnično posvetila Bogu. Naše radijsko delo pogosto poteka tudi na terenu, kjer resnično srečujemo take ljudi v veliki večini.
Žal smo ljudje še posebej dojemljivi za slabe novice. Drevo, ki pade, naredi več hrupa kot rast celega gozda. Z dobro novico kar ne vemo kaj bi, ob slabi pa zastrižemo z ušesi. To je človeška narava. In prav zato se na Radiu Ognjišče trudimo, da pride dobro do poslušalcev.
Ker smo ravno v času radijskega misijona, naj spomnim na še en radijski projekt, ko dobroti dobesedno dajemo glas. Daljne dežele, drugačne navade, drugačni ljudje, drugačen svet. In sredi tega naši misijonarji z mislijo na istega Boga. Obiskali smo kar nekaj dežel in spoznali moč volje in poguma. Večkrat smo le zmajevali z glavo ob neverjetnih zgodbah reševanja telesa in duše, o nesebični dobroti, ljubezni in predanosti. Vedno znova smo se vračali polni veselja in optimizma, saj smo posebej v Afriki začutili naslov letošnjega radijskega misijona: Cerkev je mlada.
