Starajoča Evropa brez otrok se zgraža nad Orbanovo družinsko zakonodajo

| 16.02.2019, 13:18

V medijskem, družbenem in političnem okolju se zadnje čase vedno bolj širi ideja o samskosti kot o življenjskem stilu. Vedno več jih je, ki si ga izberejo. Revije objavljajo recepte, kako pridemo v petih korakih do srečnega samskega življenja. Zraven sodi tudi ljubezen do samega sebe, ki jo menda začenjamo doživljati, ko se odločimo, kdo smo, in da je to, kar mi želimo, najbolj pomembno.

Po pravici vam povem, svet, v katerem smo se znašli, vedno manj razumem. Mar res drži, da se nam pošteno maščuje, ker smo vzgojili generacije, ki so samozadostne? Ki mislijo zgolj nase? Včasih se mi zdi, da jih je vedno več, ki celo verjamejo, da obstaja čudežna računalniška tipka, ki – če nanjo pritisnemo – pričara iz skrivnega bankomata goro denarja za vse pregrešne želje, ki jih ni malo.

Če lahko sklepam iz namigov, ki mi jih ponuja vsakdan, mnogi tudi verjamejo, da nam bo ta gumb – že kako – pričaral farme, kjer bo sistem ”proizvajal” otroke, ki jih bo le toliko, da narod ne bo prehitro izginil z zemljevida sveta. Moj preljubi Isaac Asimov, ameriški biokemik in pisatelj ruskega rodu, je že v petdesetih letih 20. stoletja predvidel, da bo do tega prišlo!

V letu 2018 je bilo pri nas komaj 18.639 porodov, kar je 1.067 ali 5,4 odstotka porodov manj kot v letu 2017. Pa se kdo sekira?! Zakaj bi se? Pomemben sem jaz in pomembni so užitki, anede?

Podobni trendi padanja rojstev so tudi v svetu, lahko se edino tolažimo, da na ladji, ki se sicer zelo počasi potaplja, nismo sami. A padec stopnje rodnosti je kljub vsemu strašljiv: skoraj polovici svetovnih držav grozi, da ne bodo mogli ohraniti velikosti populacije. V letu 1950 so imele ženske v povprečju še 4.7 otroka, danes pa komaj 2.4 otroka.

Statistika je, žal, do t.i. ”belega človeka” neusmiljena, po drugi strani pa ugotovimo, da za izumrtje naroda ni treba skrbeti Nigeriji. Tam se rodi 7.1 otrok na eno žensko. Rečeno po domače: če se beli Evropejci ne bodo razmnoževali malo bolj in malo hitreje, se jih bo prej ali slej dalo ogledati le v kakšnem rezervatu, kjer bodo spominsko zaščiteni.

Nebodigatreba Orban

Žal pa riba smrdi pri glavi. Številni vodilni EU politiki zaradi (ne)znanih razlogov nimajo otrok: predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, nemška kanclerka Angela Merkel, njen francoski kolega Emmanuel Macron, britanska premierka Teresa May, Italijan Paolo Gentilon, Nizozemec Mark Rutte, Škotinja Nicola Sturgeon, Šved Stefan Lofven, Luksemburški premier Xavier Bettel nima otrok, kot prvi voditelj Evropske unije živi tudi v istospolni zakonski zvezi. Nemški filozof Rüdiger Safranski meni, da jim padec EU natalitete tudi zato ni skrb vzbujajoč.

A ne bodi vrag!

Zmeraj se najde kdo, ki s svojimi izjavami in ukrepi zmoti čudovito idilo! Tudi tokrat je to gospod Nebodigatreba madžarski predsednik Orban, ki ima kar pet otrok! Pa še več bi jih rad imel!

Orban, za katerega vemo, da je tudi oster nasprotnik migracij, je pred kratkim predstavil nove davčne zakone, s katerimi želi povečati rodnost in hkrati omejiti priseljevanje. Novi davčni ukrepi, med drugim, vsebujejo posojilno shemo za družine z najmanj dvema otrokoma. Država jim bo pomagala kupiti hiše, subvencionirali jim bodo nakup avtomobila, posebnih olajšav pa bodo deležne ženske, ki bodo imele vsaj pet otrok, saj ne bi več plačevale davka na prihodek.

Nobena toča ni tako uničujoča, kot je (bil) pogrom, ki se je te dni usul po Orbanu. Že tako ga ima ”napredni del sveta’‘- Slovenija pa sploh – v želodcu, za piko na i pa gre že malo senilni Evropi rušit idilo še z napovedanimi davčnimi reformami! Da bi ga vrag pocitral!

Ne bodite jezni name, ampak… res mi je šlo na smeh, saj so burno in glasno udrihali po Orbanu celo tisti, ki so se še pred štirinajstimi dnevi zelo striktno in ostro borili za svobodno razmnoževanje medvedov in volkov v slovenskih gozdovih. Ena od slovenskih poslank v EU parlamentu pa je celo menila, da so Orbanovi smele davčne reforme v nasprotju s človekovimi pravicami.

Hm.

Ni prostora za otroke …

Orban, ki tudi pri nas predstavlja ”rdečo cunjo za draženje bikov”, res nima sreče. Da le odpre usta, krvoločno planejo po njem, ne da bi sploh razmislili, ali so njegove besede vredne pozornosti ali ne.

V deželi, kjer sodno preganjajo Tadeja Strehovca, ki se je zaradi domnevnega širjenja nestrpnosti in sovraštva (beri: objave imen t.i. abortivnega lobija), znašel v nemilosti, v deželi, kjer bi nekateri že včeraj, ne šele jutri, uzakonili evtanazijo, v deželi, kjer politika ne trzne z očesom, ko se odseljujejo desettisoči mladih, šolanih in perspektivnih kadrov v tujino, bi bilo res skrajno nenavadno, da bi Orbanovim davčnim olajšavam ploskali. Mar ni tako?

Tako in tako smo z obema nogama, glavo in srcem obtičali nekje na sredini 20. stoletja in s kratenjem pravice do svobode govora družbo, v kateri živimo, vedno bolj stiskamo za vrat. Kdo pri zdravi pameti bi sploh hotel rojevati otroke v okolju, kjer nam vsi priznavajo, da smo svetovni rekorderji v korupciji? Pokažite mi politika, ki bi mu bilo mar zgolj in samo za prihodnost? Na vsakem koraku se soočamo s sebičnostjo, egoizmom. Skrb za lastne užitke, za kariero, za ”doživeti kaj nepozabnega”, zato, da se imamo lepo danes, so stvari, ki imajo prednost. V takšni užitkarski dekadenci za otroke pač ni prostora.

Ko (in če) se bo spet dalo v tej državi dihati s polnimi pljuči, verjemite, bo vse drugače! Se bo to zgodilo čez deset, petdeset, sto let? Nikoli? Bog ve, jaz ne.

Pa kralja Matjaža smo tudi zaprmej pokopali globoko pod Peco, zato se zna zgoditi, da bo poslednjemu Slovencu nekoč preklemansko žal, da ga ni še pravočasno rešil iz večnega sna.