Otroci pornografijo nosijo v žepih

Oddaje | 16.01.2019, 13:05 Rok Mihevc

Pornografija je še kako navzoča v naših družinah, a to temo prevečkrat pometemo pod preprogo. Zato smo o zasvojenosti z njo spregovorili v oddaji »Srečanja« z družinsko in zakonsko terapevtko Natašo Ropret ter p. Tomažem Mikužem.

Danes lahko govorimo o epidemiji, saj je pornografija oddaljena samo klik od nas, je opozoril p. Mikuž. »Ko sem bil sam v 5. razredu, so že krožile revije po razredu, danes je slika popolnoma drugačna. Vsak otrok, ki ima mobilni telefon že lahko dostopa tudi do pornografije, to pomeni od 6 leta naprej.« Pri teh letih otrok še razvit ni, možgani pa so že prvič soočeni z navalom hormonov, ki se sprožijo ob spolnem ugodju. »Kot bi dali otroku pri teh letih kozarec viskija. Potem je tu sram, krivda, nerodno jim je...«

»To potrebujem samo občasno«

Ljudje mislijo, da pornografije ni veliko, statistike pa kažejo drugače rezultate. Več kot 90% mladostnikov je prepričanih, da je to »čisto okej«. »Celo prepričani so, da je večji greh če ne recikliraš, kot če gledaš pornografijo.« Zakaj je temu tako? Nataša Ropret odgovarja, da zaradi lahke dostopnosti do interneta, cenovne ugodnosti in tudi anonimnosti. »Včasih je bilo treba iti v trafiko in si se moral izpostaviti, danes pa je najhuje to, da naši otroci pornografijo nosijo dnevno v svojih žepih.«

Glavni razlog, da človek išče pornografijo je po Mikuževih besedah poželenje. »Poželenje je, kadar naravni nagon služi nenaravnim željam. Nenaravna želja pa je, ko uporabim spolni odnos, da bi zmanjšal svojo izoliranost, osamljenost, dolgčas, negotovost, strah, napetost, da bi zakril ali ublažil svoja čustva. Na samem dnu je želja ljudi, da bi zapolnili lakoto po Bogu.« Ko se povežeš s pornografijo se povežeš z nečim, kar ti ne more prinesti ne ljubezni, tolažbe ali sreče.

Pornografija nikoli ne reče »ne«

Pornografija je sprevržena oblika definicija ljubezni in s prijetnimi občutki utopimo svoje boleče občutke, spomine, zavrženosti in besa... »Tak človek išče na internetu svojo zgodbo in pornografija je lahko za moškega varna alternativa, ki nikoli ne reče »ne«. Ni treba skrbeti drug za drugega in pot je lažja. A ta vsebuje veliko egoizma in sebičnosti,« je v oddaji povedala Nataša Ropret.

Terapije zdravljenja z odvisnostjo od pornografije najtežje

Vse to namreč v zakon prinaša ranljivost, izdajo in prevare. Tako se sozakonec neupravičeno sprašuje »kam nosiš najino intimo, zakaj ti nisem dovolj...« Veliko je sramu, zapostavljanja, zavrženosti. »Nekdo, ki gre od računalnika nazaj v odnos, ni prisoten v realnosti. To je tako kot pri alkoholikih, ki je vedno z eno nogo izven odnosa.« Ena izmed posledic pornografije pa je, da ljudje začnejo objektivizirati druge ljudi. »To pomeni, da se ves njegov svet spremeni v pornografski ekran. Na cesti s pogledom slači žensko in stalno bo iskal podobe poželenja v svoji okolici.«

Ne zadovoljite se z drobtinicami

Ko žena odkrije, da njegov partner zlorablja pornografijo, je naprej šokirana, nato se sprašuje, ali je premalo privlačna in ali je premalo naredila... »Ampak to je krivica, partner ni nikoli odgovoren za vedenje svojega zakonca.« Na drugi strani je Ropretova opozorila tudi na dejstvo, da se v virtualnem svetu vse zdi popolno, ko pa pride do intime v realnem življenje, vse odpove. »Gre za erektivno disfunkcijo, ki je prisotna tudi že pri mladih. Realna ženska sploh ni več privlačna in v realnem svetu pravi odnos prav zaradi spreminjanja naših vzorcev vzburjenja skoraj ni več mogoč. Zaupanje je povsem porušeno.«

Post oči

Zasvojenec si ni izbral te zasvojenosti, otrok se ni sam odločil, da bo našel pornografije v domu,... Lahko pa pomagamo pri razumevanju odnosov, saj je dejstvo, da do zasvojenosti prihaja tam, kjer ni bilo dovolj ljubezni in varnosti, saj to postaja njegova droga. »Problema se ne da rešiti čez noč, saj je odsev njegove rane. Ne smemo se osredotočiti na zasvojenost, to je zgolj simptom, ampak na rane.« In Cerkev ima pri tem pomembno poslanstvo, pravi p. Mikuž. »Ko nekdo pride k spovedi, je zbral pogum, da o tem spregovori in prizna svoje napake. In prvo sporočilo duhovnika mora biti, da te Bog ljubi, ne da je to hud greh. Spovednik mora poslušati in slišati njegovo bolečino, saj bo to prekinilo izolacijo in skrivnost, ki jo nosi.« In ker se je potrebno usmeriti na izvor, ne simptom, hkrati svetuje tudi k srečanju v podpornih skupinah ali terapijah. »Pa tudi k priprošnji svetnikom, ki so se tudi sami borili s poželenjem – sv. Avguštin, sv. Marija Egiptovska. Njihovi zgledi nas učijo, da je zmaga nad poželenjem mogoča samo z Bogom.«

---

Oddajo je pripravila in vodila Marjana Debevec.