Veselo oznanilo za vsak kotiček Slovenije

Naš pogled | 29.01.2019, 14:35 Matjaž Merljak

H koncu gre mesec januar. Do še pred nekaj leti je bil zaznamovan s pobudami v okviru tako imenovanega meseca verskega tiska. Izraz je v današnji internetni dobi že kar malo zastarel, se mi zdi. Ali ne bi bilo bolje in primerneje reči mesec verskih medijev?

Veselega oznanila danes ne širimo le s pomočjo revij in časopisov, tedenskih, mesečnih, občasnih. Imamo radio, televizijo, internet, družbena omrežja, aplikacije. Če je pred leti veljalo, da če te ni na spletu, te ni, danes velja, da če te ni na družbenih omrežjih in nimaš aplikacije, te ni. Upam si dati roko v ogenj, da če bi Jezus danes živel, bi bil prisoten na Facebooku, Instagramu, Snapchatu, Youtubu, Twitterju, Whatsappu. To misel nekako potrjuje tudi papež Frančišek in nekateri kardinali, škofje, župniki, kaplani, redovniki, ki veselo oznanilo širijo na ta način.

Drugo vprašanje pa je, če bi bil Jezus danes naročen na Družino, Ognjišče, Nedeljo, Novi glas, Prijatelja, Mavrico, Najst, pa na Jagode naše pastorale, Pastoralne pogovore, Praznično, Brata Frančiška, Stopinje, Novi svet ... in seveda Slovenske jezuite, Magnificat, Našo luč, Marijo, Jaslice, Communio, Tretji dan, Vzgojo, Zvon, Don Boska, Ministranta, Skavtiča, Cerkvenega glasbenika in Prenovo. Opravičujem se vsem, ki jih v to dolgo kompozicijo nisem uvrstil. Malo sem se izgubil v množici naslovov. Ponudba je pestra. Kaže, da se je naša Cerkev in posamezniki v njej v določenem trenutku zgodovine odzvala na znamenja časa in ljudem med Sočo in Muro, Dravo, Sotlo in Kolpo prinesla potrebni verski tisk.

Nikakor ne moremo prezreti dejstva, da določene funkcije verskega tiska prevzemajo internet in družbena omrežja. Določene, ne pa vseh. In treba je veliko modrosti, da razločimo, kaj sodi v eno in kaj v drugo, kdaj nagovarjamo starejše in kdaj mlajše, kdaj gledalce Bara, Kmetije in The Biggest Loserja in kdaj bralce, poslušalce in gledalce zahtevnejših in tehtnejših vsebin, kdaj in do katere mere nekaj objaviti in nato natisniti.

V času, ko tiskani mediji izgubljajo svoje naročnike, pa imajo edinstveno priložnost nagovoriti ljudi župnijski ali farni oznanila ali listi ali pisma. Ti pridejo v skoraj vsako gospodinjstvo nedeljnikov, za večje praznike širše. Lahko bi rekli, da je to največji tiskani verski množični medij danes, pa še brezplačni so. Ti lahko veselo oznanilo prinesejo v vsak kotiček slovenske zemlje. Zato velja velik poklon vsem, ki jih pripravljajo z veliko odgovornostjo, saj marsikaj objavljenega presega župnijski in lokalni okvir. In do marsičesa lahko pridemo vsi, saj jih številne župnije objavijo na spletu.

Če so pred časom napovedali konec knjigam, pa se to ni zgodilo, naj se nikar ne zgodi verskemu tisku. Številke ne bodo take kot nekdaj, a naj se to ne pozna na kakovosti in pristopu. Narejeno s srcem vedno nagovarja.