110 let šolskih sester v Št. Jakobu

Cerkev na Slovenskem | 27.11.2018, 12:00 Matjaž Merljak

Pred 150 leti je bila ustanovljena kongregacija Šolskih sester svetega Frančiška Kristusa kralja. Že skoraj 130 let oblikujejo narodno, cerkveno in družbeno podobo avstrijske Koroške. Od tega 110 let vodijo konvent oz. samostan v Št. Petru pri Št. Jakobu v dolini Rož. Tako spremljajo generacije mladih na poti izobraževanja in odraščanja.

Šolske sestre praznujejo jubilejno leto. Leta 1864 so po zamisli škofa blaženega Antona Martina Slomška prišle iz Gradca v Maribor, leta 1869 je to postala samostojna kongregacija z vrhovno predstojnico materjo Margareto Puhar. Že leta 1890 so prišle na Koroško. Skrbele so za vzgojo in izobraževanje otrok in mladih, vodile tečaje in gospodinjsko šolo za dekleta. Leta 1955 so na avstrijskem Koroškem ustanovili samostojno provinco. Trenuntno delujejo v Pliberku, kjer imajo dom za ostarele, v Celovcu, kjer je provincialna hiša, kjer se od leta 2006 zbirajo tudi verniki slovenske župnije sv. Cirila in Metoda - in v Št. Petru, kjer stoji izobraževalna ustanova.

Tu se je vse skupaj začelo pred 110-imi leti, torej leta 1908, z zamislijo župnika Matije Ražuna. Prve tri sestre, ki so prišle iz Maribora, so vodile Narodno šolo. Leta 1946 so začele z otroškim vrtcem. Danes je v konventu poleg vrtca enoletna Strokovna gospodarska šola in petletna Višja šola za gospodarske poklice. Sestre so v vseh teh letih poučevale, kmetovale, skrbele za ostarele, učile otroke in mladino. Na spremembe v družbi so vedno odgovarjale z novimi pristopi in potrebam časa prilagajale svojo delovanje - vedno v duhu svojega poslanstva - storiti najboljše za mlade in stare.

Nekaj pa se v stodesetih letih ni spremenilo. Pri sveti maši 8. novembra 2018 je domačih župnik, dekan Jurij Buch, ki je somaševal z mnogimi drugimi duhovniki, naglasil, da se je v tem obdobju zgodilo več, tudi velikih stvari, sestre so morale prestati tudi dve veliki vojni. Nespremenjeno pa ostaja, da vsak dan zgodaj zjutraj sestre molijo na koru. Že ob začetku dneva svoje življenje in svojo energijo polagajo Bogu v naročje. Opoldne se še enkrat v molitvi spomnijo, za koga so tukaj. In zvečer, preden gredo spat, so zopet na koru. Zahvalijo se za vse, kar je uspelo in Bogu položijo pred noge vse, kar ni uspelo. To se od začetka do danes ni spremenilo. To sta tista moč in tisto žarišče, ki izžarevata iz samostana in šole. Dekan Buch verjame, da so to hote ali nehote opazili vsi mladi, ki so obiskovali šentpetrsko šolo. Ob duhovnosti in marljivosti sester se tudi sami navdihujejo za dobro.

KKZ in NSKS sta 1983, ob 75-letnici delovanja zavoda v Št. Petru, provinci šolski sester podelila 4. Tischlerjevo nagrado.

Sogovorniki so bili: hišna predstojnica sestra Veronika Supan, ravnatelj Stefan Schellander, dijaka Urška in Luka ter vzgojiteljica v internatu sestra Urša Šebat.

Sestra Veronika Supan je dejala, da je za usklajevanje redovnega življenja in apostolata (delovanja med ljudmi) zelo pomembna skupnost in skupna molitev. Sicer je poslanstvo, torej delo med ljudi, konkretno obveznosti izobraževalne ustanove, vedno bolj zahtevno in je usklajevanje težje, a dodaja, daniso vse sestre enako vključene v apostolat. Evharistija je središče življenja sester, saj potrebujejo moč in pomoč. Ustanova je zelo ukoreninjena v slovenskem ljudstvu, sestre jo še vedno vzdržujejo, njihova želja je, da bi, ko bodo njihove moči povsem pošle, to ustanovo nekdo prevzame, a ne le stavbo, tudi vrednote. Dve sestri še poučujeta, ena vodi internat in je vzgojiteljica, ostale pa pomagajo na drugih področjih, tudi skritih in manj vidnih.

Ravnatelj Stefan Schellander je podal osebno izkaznico šole: v šolskem letu 2018/19 je vpisanih 107 dijakinj, 31 dijakov, poučuje jih 25 učiteljev (nekateri poučujejo tudi drugje). Njihovi ključni poudarki so jeziki, gospodarstvo in gastronomija. Že tretje leto imajo standardizirano matura (vprašanja tudi za slovenščino pridejo z ministrstva z Dunaja). Rezultati sicer niso javno objavljeni, a ravnatelj, ki ima dostop do njih, je zadovoljen. Absolventi so zadovoljni in naglašajo, da jim je ta šola veliko nudila za življenje. Zelo so iskani: po maturi, če nekdo želi, lahko že 1. julija dela, zelo dobro gre tudi tistim, ki se odločijo za študij.

Sestra Urša Šebat v šoli poučuje verouk in je vzgojiteljica v internatu pravi, da je pri odzivanju na življenjska vprašanja vera še vedno pomembna. Na prvi pogled sicer za mlade nima nobenega mesta v življenju, a v sebi, tako kot pred 20 ali 40 leti, iščejo bistvo, smisel življenja, so iskalci. Včasih je to zakrito. Tako tudi vera pride na vrsto, nekateri se z njo prvič srečajo v Št. Petru. V šoli in internatu živijo cerkveno leto, na začetku in koncu šolskega leta je sveta maša, vmes se pripravljajo na vse svete, advent, božič, postni čas, med letom romajo (Assisi, Rim, Krakov).

Urška Oblak je dijakinja 5. letnika, prihaja iz Žirov. Za to šolo se je odločila, ker ponuja pester in širok izbor znanja in ni usmerjena v eno smer. Zelo ji odgovarja kuhanje, ki ga bo potrebovala vse življenje. Sprva ji je bilo čudno, da so v šoli tudi sestre, zdaj pa si ne predstavlja šole brez njih. Luka Sticker je dijak 4. letnika in je sosed. Njemu se zdi bistvena prednost te šole, da je dvojezična. Poudarja, da je v njej moč dobiti tako veliko znanja kot vzgoje za življenje.