Kje je Jonathan?

Politika | 09.08.2018, 15:24 Tanja Dominko

Skorajda ne mine poletje, da ne bi poročali o kakšnem izginulem fantu ali dekletu. Tokrat je naše zanimanje vzbudila vest, da je pogrešan 25-letni Ameriičan Jonathan Reid Luskin. Njegovi starši trdijo, da se je Jonathan prijavil v hostel v Ljubljani 22. junija, naslednji dan pa ga je zapustil. Od takrat se je za njim izgubila vsaka sled.

Po navedbah staršev Susan Stone in Allana Luskina, ki sta pripotovala v Slovenijo, da bi našla svojega sina, se je Jonathan 22. junija pripeljal z vlakom v Ljubljano, prenočil v hostlu, nato pa je nameraval obiskati Triglavski narodni park. Od takrat ni uporabljal niti kreditne kartice niti telefona, tako da starši od tedaj nimajo o njem nikakršnih informacij. V intervjuju sta oče in mati 25-letnika povedala, da nosi očala, na pot je šel z manjšim nahrbtnikom in svetlo modro jakno. »Kakršnakoli sled nama bo v veliko olajšanje, pogrešamo ga že dolgo in vsa naša družina živi v izjemni negotovosti.« Njegov cimer je bil prvi, ki je sporočil, da se nekaj sumljivega dogaja, in v množici skopih informacij glede Jonathanovega potovanja je izginotje prvič prijavil na ameriškem veleposlaništvu v Zagrebu. Šele po pogovoru s starši, ki so bili obveščeni 20. julija, v petek, je začel sestavljati sliko. Poklicali smo na policijo, kjer nam je višji kriminalistični inšpektor Damjan Miklič povedal.

»Največja težava je, ker smo za pogrešanega izvedeli pozno, šele po več kot mesecu dni. Druga težava je pomanjkanje ljudi, s katerimi bi opravili razgovore in dobili osnovne podatke, kje so se nahajali in kam so bili namenjeni. Trenutno je preiskava v polnem teku, policisti s starši uspešno sodelujemo in upamo, da bomo uspeli to preiskati.«

In še nekaj besed o Jonathanu, ki sta jih izrekla starša: »Jonathan je rad preživljal prosti čas v naravi in iskal izzive. Čuti z soljudmi in ima velik občutek za družbeno pravičnost. Midva bi rada, da bi v življenju našel ljubezen in si ustvaril družino in vzgojil otroke, ki bi bili tako prijazni in čuteči kot je on. Čeprav je upanje na njegovo srečno vrnitev čedalje manjše, sva optimistična in moliva zanj. V teh dneh se je najina vera v človeškost utrdila, sočutje ljudi tukaj v Sloveniji se naju je dotaknilo, zahvaljujeva se za vse pozitivne misli in molitve, in upava, da bova kos tudi temu, kar je morda doletelo Jonathana.« Tako sta zapisala Susan in Allan. Stiske, ki jih doživljajo starši, ko je njihov otrok pogrešan, je težko opisati, spodbudno pa je, da se večina iskanj dobro izteče.