Spominska proslava 2018
Spominska proslava 2018
Slovenci po svetu | 17.06.2018, 16:31 Matjaž Merljak
Po Svobodni Sloveniji, tedniku Slovencev v Argentini, povzemamo zapis o Spominski proslavi, ki jo je v čast žrtvam vojne in komunistične revolucije na Slovenskem v nedeljo, 3. junija, pripravila Zedinjena Slovenija.
Slovesnost se je začela s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj, katero je daroval delegat slovenskega dušnopastirstva v Argentini dr. Jure Rode s somaševanjem Francija Cukjatija. Dr. Rode nas je spomnil, zakaj je prav, da se vedno spominjamo po vojni pomorjenih domobrancev in vseh žrtev komunistične revolucije. Sv. mašo je daroval za pokojne žrtve revolucije in v zadoščenje za vse hudo, storjeno v tistih letih. Med sv. mašo je pel pevski zbor iz San Justa pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar, in sicer Vodopivčevo latinsko mašo sv. Katarine in tako pripomogel k lepoti in slovesnosti bogoslužja.
Sledil je poklon pred spomenikom padlim domobrancem. Predsednik Zedinjene Slovenije, inž. Jure Komar in predsednik Mladinskih organizacij, Marjan Vombergar, sta ob spremstvu bivših domobrancev položila pred spomenik venec rož. V spomin na obletnico prihoda v Argentino je bila odprta spominska plaketa z naslednjim napisom: »Slovenci v Argentini v poklon slovenskim domobrancem in žrtvam komunizma ob 70. obletnici prihoda v Argentino. Nad nami žari vaš zgled! Junij 2018«. Nato je Franci Žnidar s trobento pozval k molku, dr. Jure Rode pa je vodil molitve za rajne. Navzoči so po tem zapeli »Mi Legijonarji, mi domobranci«.
Po končanem petju je zbrane rojake nagovoril bivši domobranec Bine Magister, kot eden od preživelih domobrancev iz koncetracijskega taborišča v Kranju. Prebral je misel škofa Gregorija Rožmana, ki jo navaja Alojzij Geržinič v knjigi »Od Save do Srebrne reke«. Škof Rožman je 4. junija 1950 rekel: “Kri naših mučencev bo našemu narodu v vstajenje, ne v smrt, v osvobojenje, ne v suženjstvo, v zasluženje, ne v kazen – ampak v končno odrešenje.”
Spominska proslava se je nadaljevala v dvorani škofa Rožmana. Slavnostni govor je imel inž. Jože Lenarčič. (v celoti ga objavljamo v nadaljevanju) Sledila je uprizoritev spominskega venca v besedi in pesmi z naslovom »Vedno bo živel vaš svetli lik«, po zamisli in v režiji Dominika Oblaka. V uvodu so bile podane vodilne misli: »Da vemo kam gremo, je bistveno vedeti, od kod prihajamo, kateri je naš izvor. Spominjamo se medvojnih in povojnih žrtev komunističnega nasilja. Vse žrtve in kri naših mučencev niso bile zaman. Iz njih so črpali naši starši v izgnanstvu, v zdomstvu. Na tej podlagi skušamo tudi mi graditi boljši svet za poznejše rodove.«
Na odru so se predvajale slike, ki so nas popeljale od časa med vojno v Sloveniji, do današnjih dni v Slovenski hiši. Naslednja besedila so recitirali: Gabi Bajda Križ, Pavel Grohar, Lučka Jereb Oblak, Viki Selan in Aleks Zarnik: Uvodne besede (M.Jereb Batagelj), Znamenje, Zadnji pozdrav (F. Papež), Doma (F. Balantič), Roža gozdovi in svet (M. Powlikowska), Vetrinj (K. Mauser), Trije so odšli (I. Korošec), Umrli smo (Janko), Možu v spomin (F. Reja) in Spomenik (M. Rus).
Različne prizore je povezovala pesem »Kam so šle vse rožice?« v priredbi Marjanke Grohar. Kam so šla dekleta, kam fantje, kam vojaki, kam grobovi? »Kdaj bomo izvedeli?« so spraševali Aleš, Marjanka, Nevenka in Tomi Grohar, Karolina in Tomi Kenda ter Tatjana in Matjaž Rožanec. Za inštrumentalno spremljavo sta poskrbela Matjaž Rožanec s kitaro in Luka Kenda s klaviaturo.
Akademijo so izvedli člani Slovenske Pristave, odrski prostor je pripravil Andrej Golob, za ozvočenje je bil odgovoren Audio Pristava. Za luči je poskrbel Aleks Šuc. Za konec so vsi navzoči stoje zapeli domobransko himno Oče, mati.
V dvorani škofa Rožmana je bila na ogled zbirka 23 slik pod naslovom »Resnica prihaja na dan« slikarja Ivana Bukovca. Umetnik razlaga, da je zbirka nastala: »Ob pretresljivem doživetju obiska Kočevskih gozdov, ob ogledu brezen in jam ter ob branju in poslušanju pričevanj članov komisije za raziskavo množičnih grobišč pobitih brez sodbe med drugo svetovno vojno in po njej.» O njej pravi, da »Zbirka slik ni dokončana, tako kot v Sloveniji ni končano iskanje resnice; nadaljuje se, kot se nadaljuje naše življenje, zaznamovano s to strašno, v domovini zamolčano resnico. Končana bo, ko bomo, Bog daj, vsi doživeli spravo v resnici in pravici.«
Govor Jožeta Lenarčiča
Dragi rojaki,
Vse ima svoj smisel v božjih načrtih. Tukaj so naši starši zgradili takorekoč zavetje za spomin tega poglavja zgodovine, ki ga Slovenija še vedno ne priznava. Oživljamo ta spomin in čakamo, da bo v naši domovini konec tiranije dedičev groze. Slovenija je izjema v Evropi, je kraj, kjer uradna zgodovina 73 let po koncu druge svetovne vojne ostaja farsa. Eden izmed redkih krajev v Evropi, kjer se pri raziskovanju zgodovine odlaga z znanstveno kritično analizo. Dokazi niso bili analizirani, dokumenti so bili bodisi zapostavljeni, bodisi uničeni, priče so pa bile označene za nepomembne. Leta 2008 je bil ustanovljen Študijski center za narodno spravo. Sestavljen je predvsem iz mladih zgodovinarjev, ki so začeli objavljati pravo zgodovino pri čemer so seveda naleteli na velike težave s strani stare strukture. Prav je, da se zavedamo pomembnosti tega začetka. Čeprav bi raje videl, da bi se center imenoval Študijski center za popravo sodobne zgodovine, ker me beseda sprava malo bega – kaj ima sprava skupnega s študijem zgodovine? Ali je potrebna sprava s pravo zgodovino? Resnica, ki izhaja iz dokazov, ne bi smela nikogar spravljati v zadrego – ali je potrebna sprava, da se o njej lahko spregovori?
Kljub temu, 73 let po uvodu totalitarizma v Sloveniji, mora resnica prositi za dovoljenje, da se o njej spregovori. Uradna slovenska zgodovina zaenkrat samo ponavlja stare in ponarejene zgodbe. Ne analizira najbolj osnovnih dokazov o tem, zakaj so nekateri med vojno nosili slovensko zastavo na svojih kapicah in kranjskega orla na rokavih, medtem ko so drugi nosili rdečo zvezdo, vsiljen simbol, ki ga takrat nihče ni dodobra razumel. Prav tako ne analizirajo očitnih podrobnosti kot dejstvo, da so nekateri pri petju izgovarjali Dom, Narod, Bog, očetnjava, medtem, ko so drugi opevali Tita in Stalina, dve osebnosti, ki sta bili takrat popolnoma neznani slovenskemu narodu. Ne omenja se v učbenikih, zakaj se je večina kmetov uprla NOB-ju in se prav tako ne analizira spora, o katerem vsi vemo, in katerega je priznal sam maršal Tito leta 1978: sodelovanje med partizani in Nemci, da bi uničili četnike. Konec koncev, slovenski zgodovinarji prav tako ne analizirajo sprožilca spora, ki je bilo dejstvo, da je komunistična partija na smrt obsodila vse, ki niso priznali njihovega monopola pri vodstvu upora proti okupatorju. Edini cilj komunistične revolucije je bil viden vsem že od začetka, namreč notranji boj za oblast in likvidacijo vseh, ki bi se temu uprli. Tega se v Sloveniji še vedno ne sme izreči. Naši junaki so se uprli tej prevzetnosti. Kaj je potrebno, da lahko razumemo te preproste podatke vsakdanjega življenja med vojno? Zaenkrat je sprava nepogrešljiv pogoj postopnosti, bolj je pomembna od tiste resnice, ki vpije od 600 morišč.
Ta paradoks z zgodovino sem doživel tudi sam. Nekaj let nazaj je študent iz Ljubljane zvedel za mojo knjigo in me kontaktiral. Hotel je pisati diplomo o nas, »političnih migrantih«. Pomagal sem mu in mu povedal, kje lahko najde material. Minilo je več mesecev in sem mu pisal, da bi ga vprašal, kako napreduje z diplomsko nalogo. Povedal mi je, in se pri tem izgovarjal, da je spremenil temo. Njegov mentor mu je namreč svetoval, naj raje zamenja temo. Ta mladi študent je ubogal svojega profesorja in zamenjal svoj poklic za oceno na fakulteti. Lahko se vprašamo: kako se bo o tem zgodovinskem obdobju govorilo v prihodnosti? Z mladimi zgodovinarji, kot je ta, se ne bo kaj preveč spremenilo. Ta izmišljotina, ki jo v domovini označujejo za zgodovino, pisano s strani fanatičnih privržencev, še vedno ostaja uradna zgodovina. Naši mučenci, ki se jih spominjamo tukaj, in ki so se uprli tej protidomovinski revoluciji, so enostavno bili označeni za izdajalce. To je izgovor, ki so ga izmislili, ker ne morejo drugače razložiti dejstva, da narod ni želel komunizma. Uradna zgodovina ne razlaga, zakaj je komunizem moral pomoriti toliko Slovencev, zato da je lahko uvedel socialistični raj. Bil sem v Sloveniji po tem, ko so podrli zidove Hude jame. Obiskal sem to jamo in se potem pogovarjal z nekaj ljudmi o tem, predvsem s Slovenci s poklici. Presenečeno so me pogledali, niso vedeli o tem odkritju in kar je slabše, ni jih zanimalo. Novica, da je po vojni na tisoče Slovencev umiralo po več dni znotraj nekega rudnika, se jim ni zdela pomembna.
Mi, ki živimo 12 tisoč kilometrov stran od Slovenije vemo, Slovenci v domovini pa ne vedo o tem, zgodovina jim ni o tem nič pripovedovala, zato ne morejo tega razumeti, zato tudi ne morejo sočustvovati. Za Slovenijo ta tragedija ni obstajala. Velika zmaga revolucionarne strahovlade je bila skrivanje svojih pokolov in razglašanje, da so sami bili heroji boja proti okupatorjem. Gre za cinično in sprijeno zgodovino.
Po koncu vojne se je Evropa učila od svojih grozot, začela je graditi prihodnost z dostojanstvom in je obsodila vse tri režime, ki so uničili na milijone domov: nacizem, fašizem in komunizem. Civilizirana Evropa je odplačala vse svoje dolgove s to sramotno preteklostjo, zato da je lahko mirne vesti odkorakala v prihodnost. Seveda, ta Evropa ne vključuje Slovenije, kjer se še vedno praznuje eno izmed teh tiranij. Vsak 27. april se praznuje začetek komunistične revolucije. To je sramota, ki se jo težko razume. Nekaj dni nazaj je ljubljanski župan izjavil, da dokler bo on na tem mestu, se bo v Ljubljani še vedno poslušalo Hej brigade. To je zmagoslavni sprevod slovenskih boljševikov, teh, ki so pomorili na deset tisoče svojih sorojakov samo zato, ker so ti postavljali pod vprašaj njihovo krvavo revolucijo. Predsednik Zveze borcev, Janez Stanovnik, je javno priznal “Bile so likvidacije iz političnih razlogov; pa še to: da je partizanstvu šlo za komunistično revolucijo”. A potrebujemo še kaj, da spremenimo uradno zgodovino? A kljub temu te stvari ne vzbujajo radovednosti pri večini intelektualcev in slovenskih zgodovinarjev. Ti revolucionarji so po svoje in s težko roko oblikovali zgodovinarje, študente, voditelje, sodnike in novinarje.
Vsako leto se zbiramo tu, da zahtevamo pravico in poštenost zgodovine. Kljub temu naši junaki, ti mladi, ki so se uprli komunistični prevzetnosti, večinsko kmetje, presegajo zgodovino. Te spominske slovesnosti delamo zase, to vemo. Oni tega ne potrebujejo, saj jih večina že uživa večno slavo, ki je največ, kar si lahko človek želi. Ti mladi niso vedeli nič o politiki, niso vedeli kdo so Tito, Stalin, Hitler ali Mussolini. Vedeli so samo to, da nagovor in delovanje komunističnih partizanov ni bilo pravično. Vedeli so samo to, da ni prav, da so pobijali naše duhovnike, učitelje, župane. Ni bilo prav, da je bil brat prisiljen umoriti brata zaradi političnih razlogov. Ni bilo prav, da so učili sovražiti tistega, ki je dosegel dobri položaj s trdim delom. Ni bilo prav, da so morali ponavljati čudna navodila iz nekega priročnika, ki ga je napisal Marx, neki tuji neznanec. Ni bilo prav, da ta oznanjen »novi red« ni poznal naše zgodovine in naših navad. Ni bilo prav, da je bilo treba sovražiti Boga.
Zgodovina mora pripovedovati o osebah. Slovenska uradna zgodovina pa ne govori o prepričanju teh oseb, ki so bile umorjene, kot da ne bi obstajale. Kako lahko potem razumemo, kar se je zgodilo? Če so za pisanje zgodovine bolj pomembne ideološke prednosti od občutenja naroda in njihove vrednote, za koga je potem napisana? Zagotovo ne za ljudi. Ne moremo zreti v prihodnost in spodbujati narodno zavest, če pri tem vlečemo za sabo laž.
V Sloveniji tisti, ki so bili pokončani, nimajo glasu. Nove generacije Slovencev ne vedo, kakšni so bili, kako so razmišljali, kaj so občutili. Pisana zgodovina, jim pri tem ne more pomagati. Ampak mi dobro vemo, kdo so bili. Mi, slovenska skupnost v Argentini, ne potrebujemo, da nam učbeniki zgodovine povedo, kdo so bili ti junaki. Nekaterimi izmed njimi je Bog dal, da so preživeli. Še vedno so tu, med nami. Videli smo jih med nami, vse življenje, in zato jih imamo radi, zato se jih spominjamo. Vedno jim bomo hvaležni, da so nas naučili živeti s takimi vrednotami. Prišli so praznih rok, s sabo so prinesli samo žalostne spomine in iz nič so zgradili svoje domove in vse kar vidimo tukaj okoli sebe in čigar sadove uživamo. Veliko jih je prišlo samih in imajo danes čudovite in številne družine. Nismo jih slišali nikoli, da bi se pritoževali, ampak vedno so se trudili in garali. Videli smo jih moliti. Videli smo jih v tišini. Vedeli smo, da so molili za svoje prijatelje in sorodnike, ki so ostali v tistih breznih. Mi jih ne bomo nikoli pozabili, zato se bomo še naprej tu zbirali junija, vsako leto.
Pesnik France Papež je takole napisal:
Moji prijatelji so bili iz Ambrusa,
in iz Hinj,
iz Starega loga in Šentjerneja;
spoznal sem jih tisto leto,
ki nas je družilo, v stiskah.
Malo so govorili,
nekako zavlečeno,
dišali so po zemlji;
poštenje in delo sta jih stisnila
in skrivala
za tisoč hrepenenj,
za tolikšno vero v naše.
In ko smo se razšli,
niso peli kot fantje na vasi –
čas je bil tak…
Nisem jih videl več,
dolgo je že,
a skupaj smo, še danes.
