Dvojni vatli
| 19.06.2018, 14:30 Rok Mihevc
Jasne obsodbe so vredni vsi dogodki, ki pomenijo pritisk in vznemirjanje novinarjev zaradi njihovega pošteno opravljenega dela. Tudi če gre le za provokacije ali anonimne neslane šale, kot nekateri ocenjujejo zadnji primer s pisemskimi pošiljkami.
Seveda je možno, da si je to ravnanje privoščil nekdo, ki "ne mara" levičarjev, vendar, če pogledamo stvari bolj logično – kateri politični opciji ta stvar bolje služi – je enako verjetno, morda celo bolj, da so si napad oz. provokacijo privoščili deležniki, ki so bližje levici, saj je ta tematika ob dejanski medijski prevladi ene strani priročno orodje za kompromitiranje politične konkurence in preusmerjanje pozornosti.
V mojem primeru ni dilem, kdo so povzročitelji napadov, a medijske publicitete je bilo, zanimivo, veliko manj. Prvi je Safet Alibeg, ki zagovarja levičarske ideje in pri tem očitno kaže nestrpnost, celo odkrito sovražnost. Drug primer pa je Benjamin Purger, ki se rad fotografira s puško in okrvavljeno uplenjeno divjadjo. Zanj sem izvedel, da je v Novi Gorici pobiral podpise za Marjana Šarca. Torej gre za dve "družbeno aktivni" osebi z imeni in priimki, ki sta mi zaradi oddaje Pričevalci javno grozili s smrtjo in hujskali še druge, da bi mi kdo kaj naredil. Pri tem so imeli tudi določeno javno podporo konkretnih ljudi, kot je razvidno na spletu, tudi članice programskega sveta Jedrt Jež. No, programski svet pod vodstvom Cirila Baškoviča je gospo Jež celo "zaščitil" do te mere, da se ji od lastnega nestrpnega izpada sploh ni bilo treba distancirati.
Veliko kolegov na televiziji, to moram povedati, me je podprlo, saj se zavedajo, kam take grožnje privedejo. Vodstvo novinarskega aktiva pa je bilo, če se prav spomnim, tiho, kar je mogoče razumeti, da so se bolj kot z mano solidarizirali s povzročiteljema. Tako namreč – sodeč po zapisih – stvari razumejo številni gledalci in plačniki RTV-prispevka, ki to ne želijo več biti.
Pač pa se je z odločno izjavo odzvalo Združenje novinarjev in publicistov in tudi Društvo novinarjev Slovenije. RTV se najprej sploh ni oglasil, potem pa, na pritiske, ko so dvojni vatli postali preveč očitni, so iztisnili neko izjavo, kjer so grožnje s smrtjo v moji zadevi brez omembe imen povezali z žalitvami na račun ene izmed sodelavk.
Sam sem že dve desetletji vajen groženj in ostrih napadov, žalitev ter diskreditacij, ne le z leve, ampak tudi od primerkov, ki se imajo za desne, vendar so javno izražene grožnje s smrtjo, ki hujskajo k pogromu in ki doživljajo javno podporo, nekaj drugega in bistveno nevarnejšega. Bolj kot RTV je, kot kaže, zadevo resno vzelo tožilstvo, imel sem že tri obiske na tej ustanovi. Od ukrepanja pravosodja je odvisno, ali se bodo v tej državi bali in kaznovali novinarji ali pa bo sodišče ostro kaznovalo tiste, ki novinarjem zaradi njihovega dela grozijo s smrtjo. Le v tem primeru imata svoboda in demokracija v Sloveniji prihodnost.
Kar se sovražnega govora tiče, kot se zdaj medijsko problematizira, je ta svojevrsten diktat oz. trik politične struje, ki ji rečem kapitalistična levica. To vidim kot eno izmed podrednih načinov za demoniziranje političnih nasprotnikov, kar je ob medijski prevladi relativno preprosto. V ozadju je ambicija tistih, ki so ugrabili državo, da še naprej ohranijo vzvode moči in predvsem kanale do javnega denarja, s katerim potem nagrajujejo tudi novinarje in medije, ki jim služijo. Da gre za spin, je med drugim razvidno tudi iz dvojnih meril poročanja o mojem primeru in nekaterih drugih.
Sovražni govor, medijsko netenje sovraštva ima dolgo brado. Če se le spomnim, kaj vse grdega in osebno žaljivega so na spletni strani RTV-ja pred 14 leti dopustili v komentarjih ob mojih uspešnih dokumentarnih filmih Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, ki so takrat pretresli Slovenijo in razjezili tiste, ki imajo raje enoumje kot resnico … Zdaj je vendarle drugače in vsaj načelno regulirano.
Po pojavu družbenih omrežij se je vzpostavilo ravnotežje in ostrina je začela deževati tudi s t. i. desne strani. Toliko bolj, ker so demokratično misleči ljudje zaradi medijskega monopola levice pogosto frustrirani in si dajo duška. Škoda pa je vsestranska, ko postanejo zapisi osebno žaljivi, ne toliko na račun idej, ampak – izgleda, osebnostnih lastnosti, praks, usmeritev ... To ne prispeva le k nižanju kulturne ravni, ampak je tudi neučinkovito in nespametno, saj se vrača kot bumerang in je lahko, kot je zdaj vsakemu jasno, uporaben predmet problematiziranja. Veliko večji učinek doseže tisti, ki še tako ostro stališče do določene osebe oz. njenega ravnanja pove na satiričen način.
Sovražni govor, če ga vzamemo resno in ne kot predmet manipulacij, kot smo zdaj priča, ob spletu še drugih konfliktnih okoliščin, vodi v sovražna dejanja in naposled v nasilje velikih razsežnosti. Slovenci imamo le eno samoniklo, a tem grozljivejšo izkušnjo na to temo, ki nas še vedno pesti, in o tem ravno dokončujem obširno zgodovinsko znanstveno monografijo.
Smo edini narod v tem delu Evrope, ki ni nikoli podlegel desnemu totalitarizmu. V nasprotju z Italijani, Avstrijci, Madžari in Hrvati se nobena politična ali kakšna druga omembe vredna grupacija med Slovenci ni navduševala nad fašističnimi ali nacističnimi idejami. Izjema je del komunistov, ki so po paktu med Nemčijo in SZ-jem občudovali Hitlerja, dokler ni ta 22. junija 1941 napadel Stalina. Pač pa se je pri nas razplamtel levi komunistični ekstremizem, ki je sicer rival in sovražni brat dvojček nacifašizmu. Ta pa je znan po tem, da kriči "ujemite tatu", ravno ko vam iz žepa izmika denarnico.
Ena izmed značilnosti komunistične doktrine je odnos do resnice ali bolje do laži. Nobena ideologija ni odporna proti laži in manipulacijam, vendar je prav komunizem na svojem pohodu na oblast laž najdominantneje izkoriščal za manipuliranje množic, in to do perverznih razsežnosti. Naj omenim le, da je povojne pomore pri nas izvajal KNOJ – "Korpus narodne obrambe", organizirala pa ga je politična policija OZNA – "Oddelek za zaščito naroda", vse to pa se je dogajalo v diktaturi, ki se je po izvršenih pomorih poimenovala DFJ – "Demokratična federativna Jugoslavija" ... To, da je komunistična partija izkoristila okupacijo in najprej s sovražnim govorom, pozneje pa z umori napadla domačo politično konkurenco ter izzvala revolucijo, je zgodovinsko dejstvo. Sovražni govor diktatorja Tita o maščevalni roki "našega ljudstva" pa je bil uvod v množične, pred javnostjo skrite umore na desettisoče ujetnikov in civilistov maja in junija 1945.
To je bila krvava revolucija za nasilen prevzem oblasti, ki so ji leta 1975 postavili 20 ton težek spomenik sredi Ljubljane. In pod zaščito tega spomenika, ki simbolizira goro sovraštva in zločinov, prek katerih si je zločinska ideologija tlakovala pot na oblast, so pred kratkim nekakšni aktivisti uprizorili shod proti sovražnemu govoru. To ni le perverzna in zgodovinsko zlagana iztočnica, ampak tudi globoko nemoralen način za netenje sovraštva in narodnega razkola. V iskrenost takšnega zoperstavljanja sovražnemu govoru zdravorazumski človek z demokratičnimi vrednotami niti malo ne more verjeti.
Boj proti sovražnemu govoru, sploh pa proti sovražnim dejanjem in grožnjam s smrtjo, bo resničen in hkrati učinkovit takrat, ko bodo za presojo čisto preprosto uporabljeni isti vatli in enak medijski odmev.
Po zgodovinskem izkustvu je pri nas najrealnejša nevarnost levega ekstremizma, ki ima edini avtohtone korenine in je pustil za sabo sled več kot 600 morišč, ki so še danes njegovo grozeče zrcalo. Nič ne pomaga, če njegovi akterji govorijo o svobodi, demokraciji, človekovih pravicah in napredku, če pa hkrati častijo revolucijo, komunizem, diktatorja Tita in ohranjajo globoko državo. Svobodo in demokracijo je obljubljal tudi Tito, a je lagal.
