Zmaga, ki ni vredna samo bombonjere
Slovenija Tone Gorjup
Priznam, da nisem sodil med tiste, ki so predvsem po razočaranju leta 2011 verjeli, da se lahko Slovenska demokratska stranka pod vodstvom Janeza Janše še zavihti na politični vrh. Vsaj ne na način, kot se je omenjeno zgodilo včeraj. Številke govorijo same zase. Janševi so sami osvojili več glasov od vseh treh strank dosedanje vladne koalicije. V primerjavi z zadnjimi parlamentarnimi volitvami so pridobili okrog štirideset tisoč glasov, na vzhodu države so se ponekod močno približali odstotkom iz “zlatega obdobja” med letoma 2004 in 2008. Na zahodu in v osrednjem delu so dobili ponekod precej manj kot takrat, tudi zato, ker jim je v desni sredini tradicionalno naklonjeni kranjski volilni enoti štrene najbolj mešala Lista Marjana Šarca.
Neverjetna vrnitev
Uspeh SDS in Janše je slednjič precejšen tudi z ozirom na razburkani minuli mandat. Začel se je s slabim izplenom na volitvah 2014 in s strankinim voditeljem v zaporu, nadaljeval pa v atmosferi popolne odrinjenosti prave opozicije na politični rob in v znamenju petelinjih bojev predvsem med SDS in NSI. Navidezno so najnižjo točko predstavljale zadnje predsedniške volitve, ko sta desnosredinski kandidatki skupaj komaj prelezli petino glasov. Toda dosežki Romane Tomc v nekaterih predelih Slovenije so že kazali možnost pridobitve nekdanjih volivcev predvsem v bolj urbanih okoljih, implicitna podpora Marjanu Šarcu pred drugim krogom, ki sem jo takrat ocenjeval in jo še vedno ocenjujem za napačno, pa se je vendarle izkazala za srečno naključje. Seveda je ravno rezultat v drugem krogu iz Šarca naredil veliko in na prvi pogled skoraj neustavljivo figuro, toda obenem je do danes preteklo že dovolj časa, da se je izkazal za precej brezbarvnega politika in da je predvsem minila njegova privlačnost za jedrne konservativne volivce. Tako je Šarec postal prvi “novi obraz”, ki je dvoboj z Janšo gladko izgubil. Upati je torej, da se bo z njegovim neuspešnim naskokom na tron končala tudi prevlada te strategije v slovenski politiki.
Kaplje pelina
V čašo uspeha opozicije so padle tri kaplje pelina. Prva je, da ji volitve niso prinesle prepričljivejšega števila mandatov ali celo parlamentarne večine. Druga je, da je SDS dobila relativno večino sedem let prepozno. Odločitev volilnega telesa za Jankovića proti Janši leta 2011 ni samo odnesla močnega mandata volivcev za boleče reze, ki bi bil v kriznih pogojih nujno potreben, marveč je v slovensko politiko vnesla surovost, od katere si še dolgo ne bo opomogla. Zato je tudi SDS danes drugačna, kot je bila takrat, Slovenija pa je izgubila sedem let normalnosti (ali potovanja proti njej), ki jih bo težko, če ne nemogoče nadomestiti.
Tretja kaplja je vprašanje, ali bo Janša kljub bombonjeri ostal brez glavne nagrade, država pa brez prave menjave oblasti. Omenjeno je mogoče, morda se zdi danes celo najverjetneje. Vendar bi morali pomisliti, da levosredinski blok nima večine. Osvojil je 43 poslanskih mest proti 32 sedežem dosedanje desnosredinske opozicije. Manjkajoče glasove lahko najde le na robovih, pri Levici in pri Slovenski nacionalni stranki. Seveda ne dvomim, da bo prva misel prav to. Toda že razmerje sil bi narekovalo takojšen razmislek o oblikovanju velike koalicije. Kajti leva vlada bo lahko zgolj “čilim” petih, verjetneje šestih strank, ki so imele v kampanji skupno predvsem nasprotovanje Janši. Za nameček prav nobeden od voditeljev na levici (razen Luke Mesca, ki ne šteje) po volilnem večeru ni pridobil potrebne avtoritete za vodenje takšne pestre vlade. Še najmanj Šarec in Židan, ki sta močno zaostala za začetnimi pričakovanji. Nova Slovenija bi morda lahko pomagala pri sestavljanju večinsko leve vlade, vendar bi bila njena specifična teža v njej bržkone premajhna za kaj resnega, po drugi strani pa se takšnega poskusa verjetno ne more lotiti, dokler niso izčrpane možnosti za oblikovanje vlade pod vodstvom SDS.
Zastavlja se kajpak vprašanje, kako bi lahko katera koli levosredinska stranka vstopila v takšno vlado, ne da bi postavila na laž svoje sporočilo iz kampanje, ki je bi bilo pri vseh “Janše nikar”. Morda bi lahko bila zmagovita stranka fleksibilna pri vprašanju mandatarja in bi v skrajni sili pristala na to, da bi to vlogo prevzel kdo drug iz stranke namesto Janše (ki bi lahko, denimo, postal predsednik parlamenta), čeprav je Janšev rokopis pri relativni večini njegove druščine tako močan, da bi bilo kaj takega komaj upravičeno. Toda zdi se mi, da je vstop SDS v vlado in s tem izstop iz geta, v katerega je bila v zadnjih letih potisnjena, pomembnejši celo od tega premisleka. Seveda pa nespregledljivi Janšev dosežek iz leta 2011/12, ko je postal premier heterogene koalicije v okoliščinah, ki so bile v bistvu še manj ugodne kot tokrat, daje misliti, da mu bo uspelo zmago vendarle unovčiti.
Vir: Časnik.si
