Prvi maj - god sv. Jožefa delavca

Slovenija | 01.05.2018, 00:10 Andrej Šinko

V Katoliški Cerkvi 1. maja obhajamo god sv. Jožefa delavca, moža Device Marije in Jezusovega krušnega očeta. Sv. Jožef je bil po svetopisemskem izročilu mizar, zato velja za zgled človeka, ki si je z delom služil kruh, vzdrževal družino ter skrbel za vzgojo in rast Jezusa Kristusa.

Vsebina godovnega dneva izhaja tudi iz zgodovinskih okoliščin delavskega vprašanja. Papež Leon XIII (1878–1903) je leta 1891 objavil okrožnico Nove stvari, s katero je podprl delavsko vprašanje ter spregovoril o industrijskih delavcih, sindikatih in poštenih plačah. Okrožnica je postala temeljno besedilo sodobnega družbenega nauka Cerkve, saj je človekovo delo prvič obravnavala s krščanskega vidika, pri čemer je izhajala iz svetopisemskega izročila. Obsežno je spregovorila o položaju delavcev, ki so bili v tistem času socialno nezaščiteni, njihov status pa ni imel pravnega okvira. Okrožnice cerkvenega učiteljstva pomagajo vzpostavljati pravičen družbeni red in vrednotiti obstoječo družbeno ureditev.

Navedene teme so v Cerkvi na Slovenskem in tudi širše aktualne tudi dandanes – tako zaradi svetovne finančno gospodarske krize kot tudi zaradi pastoralnega leta socialne pravičnosti oziroma družbenega nauka Cerkve, ki je od septembra 2011 do septembra 2012 potekal pod geslom Pravičnost v ljubezni.

Zgodovina dela se za kristjane in Jude začne s stvarjenjem sveta. Stara zaveza predstavlja Boga kot delavca, ki oblikuje, postavlja in ureja svet (prim. npr. 1 Mz 1,1–2,4). Jezus si je pred začetkom javnega delovanja služil kruh z delom, verjetno kot obrtnik mizar, s čimer je človekovemu delu dal poseben pomen. Delo ni le ena izmed človekovih dejavnosti, ampak je povezano tudi z družbenimi in političnimi vprašanji. Delo mora biti cenjeno in spoštovano, ker človeku omogoča dostojanstven način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje.

Lik sv. Jožefa je zgled tako za delavce kot delodajalce. Slednji so zavezani k zagotavljanju poštene plače, ki omogoča dostojno življenje. Višina plače mora ustrezati življenjskim potrebam in razmeram, v katerih delavci živijo. Vsi subjekti civilne družbe si morajo prizadevati za urejeno razmerje med delom in kapitalom ter z dialogom urejati delavska vprašanja, neomejeno konkurenco ekonomske moči in varovanje osebne lastnine, ki je namenjena družbeni funkciji.

Vir: katoliska-cerkev.si.