Orbana že zdavnaj imamo
Slovenija Tone Gorjup
Veseli me, da je v minulem tednu kar nekaj opazovalcev madžarskih volitev podčrtalo neko bistveno razliko med Slovenijo in Madžarsko. Če se je z domače desne vsaj pridušeno oglasilo “Mi smo lahko Orban” in če so z leve sorazmerno glasno vpili “Oni bodo Orban”, je bila opomba pod črto k takšnemu vpitju več kot dobrodošla.
Imamo Orbana in ga nimamo
Omenjena opomba je preprosta. Orban na Slovenskem ne bi bil nikakršna novost, ker ga že imamo. Tradicionalno vladajoča opcija si je namreč leta 2014 priborila dvotretjinsko parlamentarno večino, kot si jo je Madžar štiri leta prej. In njen vsestranski monopolni položaj v slovenski družbi že dolgo, predvsem pa v zadnji petletki ni ni nič manjši (raje izrazitejši) kot Fideszov na vzhodu.
Sta pa seveda dve razliki. Slovenski “Orban” je ne glede na vse politične akrobacije gospodarja madžarske domovine, ki otežujejo njegovo umestitev na evropski politični zemljevid bolj kot nekoč, drugačnega političnega predznaka. Še usodneje in zanj ugodneje je, da nima obraza, da je brezobličen kolektiv, ki mu sicer občasno nataknejo kakšno glavo, a je slednja popolnoma in vedno zamenljiva.
Kar koli si že mislimo o uspešnem Madžaru, ima njegova življenjska in politična pot jasen profil. Čeprav me boli srce, ker je iz mladega vzhodnoevropskega protikomunističnega disidenta mutiral v ljubitelja ruskega zavetnika vseh evropskih avtokratov in sumljivih desničarjev (in tistih, ki si to želijo biti) ter preroka “neliberalne demokracije”, mu ni moč očitati, da ne zmore poguma povedati svoje stališče.
Pogled na slovensko politično zgodovino po drugi svetovni vojni kaže povsem drugačno sliko. Vladajoča opcija ni proizvedla tako rekoč nobene profilirane voditeljske figure, kakršna je Orban. To še zlasti velja za tiste, ki so morali oblast starih struktur izvoziti v nove čase. Vem, da so nam kot nekakšnega vizionarja radi prodajali Janeza Drnovška, vendar fama o njegovi teži na mednarodnem paketu in njegovi vzvišenosti nad običajne politične strahe nikoli ni bila veliko več kot cenen trik. Pomanjkanje vsebine je bilo celo tolikšno, da je vsa ta brezoblična garda brez hudih notranjih bojev z lahkoto sprejela za svoj fevd državo, katere nastanek ni bil “njena intimna opcija”, kot je nekoč izjavil eden njenih naključnih in zamenljivih voditeljev (čeprav se zdi v tem konkretnem primeru drugače, pa zgodovinsko ni).
Navdušenje nad brezbarvnostjo
Morda bi pričakovali, da bo ta vojska aparatčikov brez jaza, ki povezuje konec druge svetovne vojne na Slovenskem in leto Gospodovo 2018 kot neprekinjen tok, puščala Slovenke in Slovence hladne. Toda ne. Ravno tisti vojščaki na oblast prilepljene opcije, ki so bili najbolj brez idej in brez kakršnega koli resničnega lastnega mnenja, kakršna sta bila dva nekdanja predsednika republike, so predvsem pri starejših generacijah in pri osupljivo visokem deležu intelektualcev in kulturnikov zbujali najbolj ekstatična čustva. Obljubljali so namreč za Slovence očitno izjemno dragoceno možno potopitve v kolektivno anonimnost, kjer se ni potrebno zares zavzemati za nič. Zato je tip politika, kakršen je Orban, lahko na Slovenskem kvečjemu strašilo.
Orbanizem in putinizem
Iz tega pa izhaja neizogibna posledica, ki jo je potrebno ob madžarskih volitvah izpeljati z vso doslednostjo. “Orbanizem” v kateri koli obliki pod Alpami ni mogoč. Glede na to, da je lahko takšno politično prevlado kot Orban pri nas vzpostavila samo tako imenovana levica, sta mogoča zgolj “putinizem” ali “lukašenkizem”, na prvi pogled podobna, a vseeno drugačna modela. Za drugačna ju spet ne dela zgolj ideološki predznak, ki kljub Putinovemu opletanju s konservativnimi parolami in judeževskemu poljubljanju ikon v obeh primerih ostaja v znamenju sovjetskega nacionalboljševiškega betonizma. To že tisočič pišem zaradi tega, ker se je ravno v minulem tednu od pametnih ljudi razlegel poziv, naj desna sredina na Slovenskem opusti domnevno “protirusko besnilo”, češ da je ruski Vlado v bistvu “naš človek”. Ampak pustimo neko žalostno povest, kjer sem že zdavnaj opustil vsak up, da koga prepričam.
Vsaj toliko kot ujetost v sovjetske miselne vzorce, ki jih pri nekdanjem “mladem demokratu” z Madžarske vseeno ni, razlikuje Orbana na eni in oba sovjetoidna voditelja na drugi strani dejstvo, da gre pri Madžaru za samoniklo politično osebnost, o čemer je že bil govor, pri njegovih kolegih pa za sistemska aparatčika iz druge ali raje iz tretje lige. Eden se je v zadnjih vrstah udinjal v KGB-ju, drugi v nekem lokalnem kolhozu. Tudi zato je “putinizem” za slovenske razmere ustreznejši, saj se veliko bolje prilega miselnemu obzorju povojne slovenske komunistične in postkomunistične elite.
Pravi zgled je opozicija
Za pravo, to je po naših podalpskih standardih kot desnosredinsko označeno opozicijo vse doslej povedano pomeni, da se ji ob epskih Orbanovih uspehih že lahko cedijo sline. Tudi ob misli, ki jo marsikdo goji, da bi ji skok volilne udeležbe na madžarsko raven nemara prinesel bajen volilni plus. Toda na praktični ravni se lahko v letu Gospodovem 2018 uči samo od izkušenj prave (tj. levosredinske) madžarske opozicije. Seveda je ta doživela epski neuspeh. A kljub vsemu se je pokazalo, da bi “Viktatorju” lahko ukradla vsaj dvotretjinsko večino, če bi povsod nastopila enotno.
V preteklem desetletju je ena velikih napak slovenske desne sredine, da ni našla ustreznega odgovora na kameleonsko spreminjanje obraza “kolektivnega Orbana” vladajočih. Zato bi morali tokrat vsi tisti, ki ne nameravajo biti del tega “kolektivnega Orbana”, omenjeno dati volivcem jasno vedeti že pred volitvami.
Vir: Časnik.si
