Nadškof Zore: Teologi morajo biti zvočniki Boga

Cerkev na Slovenskem | 05.03.2018, 13:15 Marta Jerebič

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani je bila dopoldne v znamenju Tomaževe proslave, na kateri so študentje te fakultete prejeli diplome, priznanja in Tomaževe nagrade. Slovesnost se je začela z mašo v ljubljanski stolnici. Ob somaševanju škofov in duhovnikov jo je daroval veliki kancler teološke fakultete, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki je poudaril, da mora biti teologija vedno obrnjena k bližnjemu, teologi pa ponižni.

Nadškof Zore je v pridigi poudaril, da mora biti celotno delovanje Teološke fakultete namenjeno evangelizaciji. To pomeni, da morajo biti profesorji ne samo strokovnjaki svojega področja, ampak tudi oznanjevalci ter skrbniki vere študentov in širše. Prav tako mora biti tudi pri študentu »vsako seganje po knjigi ali brskanje po spletu obenem tudi želja po poglobitvi odnosa z Bogom, da bo kot diplomirani teolog lahko pomagal do vere drugim.«

Teologija ima namreč smisel, ko nam pomaga, da se odpremo bližnjemu in ljubezni. »Lepo bi bilo, če bi teologi pomagali slišati Boga, ki govori, če bi bili zvočniki Boga, ki govori.«

Nemogoča je torej teologija brez vere. K teologiji pa po besedah nadškofa Zoreta nujno spada ponižnost, ki pusti, da se je Bog dotakne, ki prizna svoje omejitve pred skrivnostjo. »Zato vas vabim, dragi profesorji in študentje, da vas teološki študij vedno znova vodi na kolena pred Gospoda, iz te drže na kolenih pa se naj potem porajajo nova teološka spoznanja,« je še dejal nadškof Zore.

 

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Prvi ponedeljek v mesecu marcu je za Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani slovesen dan. Obhajamo Tomaževo proslavo in ob tej priložnosti pred Bogom tehtamo leto, ki je za nami. Danes je posebej praznični dan za tiste, ki jim bodo podeljene diplomske in magistrske naloge, pa tudi razna potrdila o zaključku študija. Te listine pomenijo pozitivno potrditev vseh let študija in izkazujejo njihovo pripravljenost za srečevanje z različnimi teološkimi temami. Ob njih je prav, da se veselijo tudi njihovi profesorji. Ne samo mentorji posameznih nalog, ampak profesorji skozi vsa leta študija, saj je spoznanje, ki je raslo iz spoznanja, znanje, ki je nadgrajevalo drugo znanje, omogočilo, da se morejo ti mladi ljudje danes veseliti svojih študijskih uspehov. Tako profesorjem kot študentom, obenem pa tudi vsem tistim, ki v ozadju spremljajo in omogočajo pedagoški proces in delovanje celotne ustanove, se ob današnjem prazniku iskreno zahvaljujem.

Pretekli teden smo bili na obisku »Ad limina apostolorum« v Rimu, kjer smo se srečali s papeževimi sodelavci za različna področja, posebno doživetje pa je bilo srečanje s papežem Frančiškom. Med drugim je on sam, pa tudi njegovi sodelavci na več kongregacijah poudarili pomembnost dobrega teološkega študija za življenje vere in za dejavno Cerkev v posameznem narodu. Ta spodbuda nas vse opominja, da je celotno delovanje Teološke fakultete namenjeno evangelizaciji. Vsak profesor je poklican, da iz dneva v dan, iz semestra v semester vedno bolj postaja ne samo strokovnjak svojega področja, ampak oznanjevalec in skrbnik vere študentov in širše. Prav tako pa je tudi vsak študent poklican k preseganju pridobivanja znanja zgolj znotraj študijskega procesa, ampak mora biti vsako seganje po knjigi ali brskanje po spletu obenem tudi želja po poglobitvi odnosa z Bogom, da bo kot diplomirani teolog lahko pomagal do vere drugim.

Decembra lani je prefekt Kongregacije za nauk vere na papeški univerzi Gregoriana spregovoril ob predstavitvi svoje knjige o papežu Frančišku in njegovi teologiji, ki ji je dal pomenljiv naslov: Žebelj in ključ. Gre za simbolno govorico. Žebelj služi zapiranju, žebelj stvari pribije in morajo ostati tam, kjer so. Ključ pa služi odpiranju. Teologija mora ogreti srce, mora odpreti srce za Boga in za drugega. Kajti obstaja tudi teologija, ki zapira, teologija, ki je suhoparna, ki verne uči zapirati vrata.

Sveti Avguštin je zapisal: "Deus semper maior". Tudi če mi postanemo večji, bo Bog vedno večji. Bolj se bomo morali poglabljati in bolj bomo poznali Gospoda, bolj bomo poznali njegovo odrešenje, bolj se bomo približali skrivnosti, kajti Bog bo za nas vedno ostal skrivnosten. To poznanje pa ne bo takšno, če se ne bo rojevalo iz odnosa z Bogom v molitvi in v občestvu z drugimi. Papež Frančišek je poudaril, da teologija nastaja "na kolenih". Naslov tega dela dobro izraža skrb papeža Frančiška. Kajti če ima osnovna teologija, če ima sploh vsa teologija svoj smisel, ga ima zaradi tega, ker nam omogoči vstopiti v Božje srce, v Jezusovo srce, pomaga nam, da se odpremo bližnjemu in ljubezni. V nekem čudovitem besedilu sveti Bernard govori o Arcana Cordis per foramina corporis, do srca pridemo skozi Jezusovo prebodeno prsno stran, prebodeno telo nam omogoči vstopiti v srce. V tem smislu je zanimiva metoda papeža Frančiška.

Prefekt je nato prebral besedilo Josepha Ratzingerja: "Bog ni objekt, ampak je subjekt. Teolog ni subjekt teologije, subjekt teologije je Bog. Kdor hoče Boga imeti za objekt, ne bo mogel nikoli spoznati njegove resnice. Zato je teologija v strogem pomenu besede samo Sveto pismo, Božja beseda, učitelj teologije pa je poslušalec besede, ki svojega razuma in modrosti ne postavlja v ospredje, ampak pušča prostor Bogu, ki govori. Pravi teolog ne govori o samem sebi. Njegova plemenita naloga je odpirati notranje uho, da bi mogli slišati Boga, ki govori."

Lepo bi bilo, če bi teologi pomagali slišati Boga, ki govori, če bi bili zvočniki Boga, ki govori. Papež Frančišek je to spoznanje povezal z ljubeznijo. V okrožnici Luč vere v številki 36 piše, da se krščanska teologija rojeva iz želje, da bi "bolje poznali to, kar ljubimo". To pa je ljubezen do Boga, ljubezen do Kristusa, ljubezen do Cerkve in ljubezen do človeka. Nemogoča je torej teologija brez vere, teologija pripada sami poti vere, ki išče najgloblji trenutek Božjega razsvetljenja, ki je svoj vrh doseglo v Kristusu. Veliki srednjeveški učitelji in teologi so pisali, da je teologija znanost vere in deleženje na spoznanju, ki ga ima Bog o sebi.

K teologiji nujno spada ponižnost, ki pusti, da se je Bog dotakne, ki prizna svoje omejitve pred skrivnostjo. Poleg tega pa je teologija skladna obliko vere, ki jo goji Cerkev, saj Cerkev varuje vero vseh, zlasti najbolj preprostih.

Zgled učenja sv. Tomaža Akvinskega nas uči, da se mora vsa teologija vedno znova preliti v molk in molitev. Voditi mora v strmenje pred skrivnostno Božjo ljubeznijo, ki se je razodela v Jezusu Kristusu, da bi nam lahko pokazala ljubezen do konca. Zato vas vabim, dragi profesorji in študentje, da vas teološki študij vedno znova vodi na kolena pred Gospoda, iz te drže na kolenih pa se naj potem porajajo nova teološka spoznanja. Amen.