AVDIO: Strokovnjak Richard Harknett o kibernetski varnosti

Svet | 05.02.2018, 14:20

Slovensko panevropsko gibanje je v mesecu varne rabe interneta pripravilo okroglo mizo o kibernetski varnosti. V ospredje je postavilo vprašanje, ali gre za izziv številka ena v 21. stoletju ali le za staro vsebino v novi preobleki. K sodelovanju je med drugim povabilo profesorja političnih ved na Univerzi v Cincinnatiju v ZDA Richarda Harknetta. Enega vrhunskih strokovnjakov na tem področju smo ujeli tudi pred mikrofon Radia Ognjišče.

- Gospod Harknett, kako pomembno je, da poiščemo ustrezen odgovor na vprašanje, kaj v tem svetu predstavlja kibernetska varnost? Kaj menite?

Absolutno ključno je, da dobimo pravi odgovor. Če je namreč ta napačen, se zgodijo strašne stvari. V mednarodni politični zgodovini smo še posebej na področju državne varnosti videli, da se, ko ta ni v stiku z realno sliko področja, ki ga poskuša pokriti, zgodijo strašne stvari. Spomnite se tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so Francozi zgradili tehnološko najbolj napredno obrambno delo v zgodovini človeštva, Maginotovo /mažinojevo/ linijo, ker so menili, da je svet okolje, ki daje prednost obrambi, čeprav ni bilo tako. Njihov nasprotnik je namreč lahko šel nad, okoli in skozi njihovo prestolnico, preden so to ugotovili. Razumevanje tega je torej absolutno ključno in zato pravim, saj o tem pišem že več kot 25 let, da smo te osnove razumevali napačno. Pri kibernetskem prostoru je namreč nekaj zelo izrazitega. To je medsebojno povezano področje in to spodkoplje marsikatero naše razmišljanje o mednarodnih odnosih, saj jih razumemo v kontekstu suverenosti in meja. A ker je to medsebojno povezano področje, nam ne pomaga nobeden od vseh teh konceptov.

- 11. september 2001 je dan, ki je zaznamoval novo dobo na področju varnosti. Ozemeljske meje so izgubile pomen, prav tako vojaška pravila za prostor in čas. Izkazalo se je tudi, da je kadarkoli skoraj vse mogoče spremeniti v orožje. Hkrati je z razvojem informatike tudi kibernetski svet pokazal, kako so vse bolj medsebojno odvisne družbe lahko ranljive tudi na drugačen način. Se posamezne vlade in vodilna gospodarstva ter tudi prebivalstvo velikih držav tega dovolj dobro zavedajo?

Zanimivo je, da ste omenili 11. september, saj sam trdim, da je šlo takrat dejansko za odvračanje in popačenje te temeljne spremembe. Vedno smo namreč imeli možnosti koristiti nevojaška sredstva za ukrepanje v primerih terorističnega nasilja. Takrat je bilo seveda to v velikem obsegu in tega ne želim zmanjševati. Toda v smislu splošne varnosti Združenih držav Amerike, splošne dinamike mednarodnih odnosov, je bila to dejansko stranska predstava temu temelju. V 21. stoletju je vaše gospodarstvo vezano na digitalni svet, ne moremo si predstavljati delovanja v tem okolju, ne da bi bili del tega medsebojno povezanega okolja. Če torej ne moremo zavarovati ali stabilizirati tega medsebojno povezanega okolja, če nimamo do tega pravih pristopov, potem bodo ogroženi tako naša gospodarska prihodnost ter politična in družbena kohezija kot tudi potencialno državna varnost in vojska. Ko torej pomislimo na vire moči narodov v 21. stoletju, moramo razumeti, da so medsebojno povezani skozi digitalni kibernetski prostor, zato se moramo tega lotiti na pravi način. To je torej v temeljih različna dilema kot tista pri 11. septembru. 11. september je bil zelo resen, ampak precej izrazit. Bil je nekaj, s čimer smo bili domači, nekaj, s čimer smo imeli opravka tekom človeške zgodovine.

- Sodobno življenje je odvisno od pravočasnega, ustreznega in zaupnega delovanja kibernetskega prostora. Kakšni so in kakšni bi morali biti strateški ukrepi mednarodne skupnosti na področju kibernetske varnosti?

Velika beseda: strateško. Večji del zadnjih 20 let smo ob uporabi tega izraza pomislili na možnosti velikih napadov. Ljudje so torej razmišljali o kibernetskih napadih na električna omrežja, čistilne naprave, kritično infrastrukturo. Ti so sicer pomembni, a niso edina področja, na katerih se pojavlja strateški učinek. Jaz lahko morda uporabim kibernetska sredstva, uporabljena v kibernetskem prostoru, da vplivam na vašo politično kohezijo, vašo družbeno kohezijo. In to ne presega praga, ki bi ga opredelili kot vojno, a je še vedno temeljno kritično in pomembno. Če lahko začnem spodkopavati vaše zaupanje v vaš bančni sistem, stabilnost opravljanja teh storitev, ima lahko ta vrsta motenj pomemben gospodarski učinek. Še enkrat, brez preseganja praga vojne, a nanašajoč se na moč naroda. Zato moramo razširiti razmišljanje, da bi razumeli, da zaradi te medsebojne povezanosti beseda strateško pomeni nekaj precej širšega od tega, kar je bilo nekoč. Ne gre le za vojno, ne gre le za ozemlje, gre za našo zmožnost napredovanja v bogastvu ter politični in družbeni koheziji 21. stoletja v digitalnem prostoru.

- Prvi računalniški virus je bil programiran leta 1986. Kako je svet napredoval v preprečevanju kibernetskih napadov in odzivanju nanje?

Sploh ni napredovala. Kot sem rekel, o tem pišem 26 let. Obstaja star ameriški film, ne vem, ali ste ga predvajali v Sloveniji … Imenuje se Svižčev dan. V njem igra Bill Murray. Njegov lik se vsak dan zbudi na istem mestu in vsi počnejo enake stvari, on to ve, ostali ne. In nekateri od nas, ki se ukvarjamo s kibernetsko varnostjo, smo bolj ali manj Bill Murray v Svižčevem dnevu. Zbudimo se in vidimo, da sploh ne napredujemo. Zato je glavno delo, ki ga imam, pojasnjevanje, zakaj nismo napredovali. In zakaj nismo? Ker nismo razumeli temeljnih razlik na tem področju ter kako jih moramo prevesti na drugačno politiko in strategijo.

- Gospod Harknett, je kibernetsko bojevanje oziroma kibernetska vojna postala realnost našega vsakdanjika? Kakšna je vaša ocena?

Rad bi se umaknil od tega izraza. Torej … Kibernetska vojna pomeni uporabo kibernetskih sredstev za vojskovanje. To je sicer možno, saj lahko uporabimo vojsko. Sam bi vam celo dejal, da ne bo nobene velike vojne v 21. stoletju, ki ne bo vključevala kibernetskega. Mislim torej, da moramo razumeti, da se tu dogaja precej več od tega izraza. Zato bi raje uporabil pojem kibernetska agresija namesto kibernetske vojne, da bi razumeli, da so stvari, ki jih lahko naredim, česar vi ne želite, in bodo vplivale na vaše vire narodne moči. Toda za to mi ni več treba prečkati meja, ni mi treba sodelovati v ozemeljskih konfliktih, da bi to dosegel. Zakaj torej ne bi? Zato način, na katerega razumem kibernetski prostor, je da postaja nova shema v tekmi moči mednarodnih odnosov. In za tiste, ki želijo tekmovati na tem področju, se bodo odzivali v okviru te sheme.

- Ali obvladovanje kibernetskega prostora oziroma kibernetska moč lahko vpliva na nov svetovni red?

Da. Mislim, da je to ključno spoznanje. Na splošno je razdelitev moči v mednarodnem sistemu v osnovi mogoče spremeniti le prek vojne. Tako velja še naprej. To je tudi najbolj verjeten način, kako to storiti. A mislim, da smo v zgodnji fazi soočanja z novo shemo v tem tekmovanju za moč, ki lahko vodi v erozijo, na primer položaja Združenih držav Amerike, na svetu. Ali so kibernetske operacije, ki lahko pomagajo erodirati razliko v moči? Tisti, ki pripravljajo načrt za nacionalno varnost, na primer v Združenih državah Amerike, morajo vsaj domnevati, da obstajajo akterji, ki bi to lahko poizkusili.

- Kakorkoli že ... Kibernetski napadi so v tem trenutku le eno od mnogih sredstev za bojevanje. Svet je v veliki negotovosti. K izboljšanju razmer nikakor ne prispeva odpiranje novih ran v že obstoječih sporih. Eden takšnih je izraelsko-palestinski spor. V Sloveniji je v zadnjem času znova aktualna razprava o priznanju Palestine kot neodvisne in suverene države. Gospod Harknett, kaj bi to lahko prineslo?

Arabsko-izraelski konflikt je v osnovi problem, ki ga je težko rešiti. Zato v Združenih državah Amerike obstaja neke vrste dve miselni šoli. Obstaja razlog, zakaj nismo naredili nobenega pomembnejšega napredka od sporazumov v Camp Davidu leta 1976 in Madridskega sporazuma po prvi zalivski vojni. Če nadaljujete s tem, kar ste že počeli, se to ne bo rešilo. V Združenih državah Amerike obstaja nekaj argumentov za spremembo nekaterih pogajalskih taktik. Del tega je bila odločitev administracije Donalda Trumpa v zvezi z Jeruzalemom. Ko gledam iz svoje perspektive, lahko rečem, da če si v tej miselnosti, potem ta vrsta ukrepov naredi isto stvar. Bili smo na tej isti točki. Stvari se niso spremenile. Kako lahko premaknemo stvari, da bomo spremenili končno področje pogajanj? Na koncu bo edina rešitev prišla za mizo, do dogovora bomo prišli s pogajanji. Ob vključitvi v diplomatska prizadevanja se bomo morali vprašati, ali ni sprememba izhodiščne točke pravzaprav nekaj pozitivnega. Zato sprememba sama po sebi ni ne negativna ne pozitivna. Sprememba je sprememba. Če torej spremenite svoje stališče, morate imeti nekaj zaupanja, da bo to dejansko preusmerilo področje pogajanj. Znotraj na primer Nata in Evropske unije, ki za Slovenijo precej pomembna, čeprav nisem ravno strokovnjak za slovensko zunanjo politiko, so to vprašanja, pri katerih je treba biti nekoliko zadržan in počakati.

- Gospod Harknett, kakšno nevarnost predstavlja zadnje zaostrovanje razmer na Bližnjem vzhodu? Smo na robu jedrske vojne?

Na Bližnjem vzhodu? Ne vem. Ne vidim ničesar, kar bi vodilo v takó zaostreno okolje, ki bi lahko pripeljalo do tega. V tem trenutku lahko resnično govorimo o dveh jedrskih državah. To so Združene države Amerike in Rusija. Bistvenega pomena je tudi vprašanje o jedrski zmogljivosti Irana, še posebej v luči dogovorjenega iranskega jedrska sporazuma. Ta še vedno drži. Čeprav je administracija Donalda Trumpa podvomila vanj, to ne pomeni, da so se Združene države Amerike umaknile iz temeljnih pogajanj. Treba je najti razumsko orodje za krizno upravljanje in poskrbeti za nadzor iranskega jedrskega programa. Ne, s tega jedrskega vidika se mi to ne zdi glavno vprašanje.

- Aktualno je tudi dogajanje na Korejskem polotoku, kjer so se odnosi med Pjongjangom in Seulom pred prihajajočimi zimskimi olimpijskimi igrami nekoliko otoplili. Se obetajo kakšne resnejše zaveze ali gre le za kratkoročne rešitve?

Če se ozremo v zgodovino tega polotoka in plimovanje diplomatskih odnosov, lahko rečemo, da je to, kar se dogaja zdaj, začasno. Ni otipljivega dokaza, zaradi katerega bi lahko menili, da smo na prelomni točki, in to v pozitivnem smislu. Okolje še naprej ostaja zelo napeto. Na splošno mislim, da je zastraševanje v tem prostoru ovira, saj je na vrhu režima v Pjongjangu nekdo, katerega vsakodnevni cilj je, da se naslednji dan zbudi na čelu Severne Koreje. In začetek dejanskega oboroženega spopada je najboljše zagotovilo, da se naslednji dan ne bo prebudil kot vodja Severne Koreje. To je tudi odvračilna komponenta. Toda Združene države Amerike so tudi zelo omejene zaradi dejstva, da je njihov velik zaveznik mesto, ki je precej ranljivo v primeru severnokorejskega napada. To je torej spet rešitev, ki je zelo težka, z njo smo se ukvarjali desetletja. Rekel bi, da imamo spet zgodovino, v kateri so Združene države Amerike delale napake, izgubile nadzor nad krizo, tako da če obstaja točka vžiga na svetu, v kateri bi lahko videl, kako bi napačen izračun vodil do konflikta, bi bil to Korejski polotok. Toda danes so vojaški in politični vodje vsaj ohranili prave ocene in poskušajo rešiti to krizo.