Papež Frančišek in čilska predsednica Michel Bachelet
Papež v Čilu z opravičilom za spolne zlorabe otrok
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Papež Frančišek današnji dan v Čilu preživlja v prestolnici Santiago, kjer je imel prva uradna srečanja, potem ko je včeraj ob prihodu obiskal le grob prelata, ki ga poznajo pod imenom »škof revnih«. Danes se je srečal s predsednico Michelle Bachelet in nagovoril predstavnike oblasti, med katerimi je bil tudi Sebastian Pinera, ki bo mandat predsednika nastopil marca.
Papež Frančišek je v Čilu, kjer je Cerkev zaradi pedofilskih škandalov izgubila veliko ugleda, začel z opravičilom. »Tu moram izraziti bolečino in sramoto zaradi nepopravljive škode, ki so jo otrokom povzročili pastirji Cerkve. Želim se pridružiti svojim bratom v škofovstvu, saj je prav, da prosimo odpuščanja in z vsemi močmi podpremo žrtve, medtem ko si moramo prizadevati, da se to ne bo več ponovilo.«
V Čilu je bilo od leta 2000 spolnih zlorab otrok obtoženih približno 80 katoliških duhovnikov. V ospredju je primer duhovnika Fernanda Karadime, karizmatika, vzgojitelja številnih duhovnikov, od katerih so nekateri postali škofje. Med njimi je Juan Barros, ki ga je papež Frančišek imenoval za škofa v Osornu, tesen sodelavec Karadime, ki naj bi po besedah žrtev vedel za zločine svojega mentorja. Način kako je Cerkev obravnavala primere spolnih zlorab in močna sekularizacija sta dva glavna razloga za množično oddaljitev vernikov od Katoliške Cerkve v Čilu.
Sicer pa je papež v nagovoru, ne da bi konkretno omenil obdobje Pinochetove diktature, dejal, da so se Čilenci soočali z različnimi nemirnimi obdobji, ki so jih, ne brez bolečin, uspeli preseči. Frančišek je ob tem poudaril, da demokracija ni nekaj, kar je za vedno zagotovljeno.
»Vsaka generacija mora za svoje vzeti boje in pridobitve prejšnjih generacij ter jih povesti k še višjim ciljem. Blaginje, tako kot ljubezni, pravičnosti in solidarnosti, ne dosežemo enkrat za vselej, ampak se je zanje treba boriti vsak dan.«
Papež je tako oblasti pozval, naj si še naprej prizadevajo, da bo demokracija zares kraj srečanja za vse. Za to pa je nujno treba poslušati otroke, mlade, ostarele, brezposelne, revne, migrante in avtohtone prebivalce, katerih pravice je treba spoštovati.
