Družina Devetak iz zamejstva: Praznik je, ko smo skupaj
Oddaje Nataša Ličen
V zamejstvu, na goriškem krasu, na vrhu sv. Mihaela v občini Sovodnje ob Soči smo obiskali družino Devetak. Njihova zgodba očara. Očeta Avguština, mati Gabrielo in njune štiri hčere povezuje družinska trdnost, navezanost drug na drugega in na rodni kraj, pripadnost tradiciji in življenje po vrednotah, ki so več stoletij, kljub trdim in krutim razmeram, ali pa prav zaradi teh, oblikovale slovenski rod.
Družina Devetak je svoje ime utrdila z uspešno vodeno družinsko gostilno bogate tradicije. Iz majhne gostilne, ki je zaživela leta 1870, so po nekaj generacijah gostinsko dejavnost razvili v vrhunsko gostišče edinstvenih okusov in doživetij. Ohranjajo avtentičnost prvinske kuhinje, ki jo prežemajo sodobni pristopi. Strmijo k stoodstotni samooskrbi, in to ponudijo tudi gostom na krožniku. Pri njih ne razvajamo samo brbončic, ampak dobro hrano dopolni občutek domačnosti in pristnost kraškega neokrnjenega okolja. Obiskovalci prejmemo celotni paket dobrega počutja.
Avguštin Devetak: »Z ženo Gabrielo sva se poročila v zavedanju, da bova spoštovala kulturo drug drugega. Ona mojo slovensko, jaz njeno italijansko. Brez spoštovanja in predane ljubezni ne moremo uspeti. Manjšo gostilno je na tem mestu ustanovil že prapradedek Ivan, bil je čevljar po poklicu, ki je ljudem, ki so v prvi vrsti prihajali zaradi popravila svoje obutve, ponudil kozarec rujnega ali šilce žganja.« Potem pa se je zgodba gostilne razvijala, kolikor so to dopuščali burni časi v preteklosti.
»Z ženo sva skupno pot začela z željo razviti gostilno, ustvariti nekaj več in želela sva si tudi velike družine. Imava štiri hčere, vse so vključene v družinsko vodenje naše gostilne, vinske kleti in manjšega hotela, kmetijo pa upravlja starejša hči Sara s svojo družino.« Druga hči Tatjana je prevzela ekonomska dela, pomaga tudi v kuhinji, tretja hči Tjaša je prevzela strežbo in skrb za vinsko klet, najmlajša Mihaela pa bo počasi prevzela delo v kuhinji. »Zelo smo zadovoljni«, pravi g. Avguštin: »Kjer je družina, kjer je složnost, to gre naprej. Nikamor ne pridemo, če gledamo samo na denar. Če delamo s srcem, pridejo tudi sadovi.« Pri Devetakovih je na vsakem koraku čutiti spoštovanje tradicije, drug drugega in dobre hrane.
Gabriela Devetak: »Prihajam iz Brescie v Lombardiji, na vrh svetega Mihaela sem prišla pred 35 leti, takoj sem se začela učiti, ne samo jezika, celotne tradicije tukajšnjih ljudi, njihovega načina življenja. Vsem sem naročila, naj v moji prisotnosti govorijo slovensko. Tako sem počasi prevzemala lokalno govorico narečne slovenščine.« Gostilna Devetak je ena od redkih avtohtonih slovenskih gostiln, pa še ta tik za mejo, ki jo radi in redno obiskujejo tudi petični gostje, med drugimi so v njihovi gostilni postregli že več predsednikom. Za svoje delo so prejeli številna priznanja, tudi najimenitnejša, povabili so jih v televizijske oddaje, o njih je napisanih veliko reportaž in časopisnih ter spletnih člankov. Gostilna Devetak je bila izbrana za eno od desetih najboljših domačih gostiln v celotni Italiji.
Zanimiva je tudi njihova zgodba pripadnosti slovenstvu. V gostilni so imeli vedno dvojezični meni, vsaka jed je bila opisana v slovenščini in italijanščini, in kot se spominja g. Avguštin, se je zgodilo, da je kateri od italijanskih gostov, ko je videl zapis v slovenščini, v protestu vstal od mize in zapustil gostilno. A so vztrajali. In danes, pripoveduje g. Avguštin, jih prav zaradi tega številni spoštujejo in cenijo njihovo držo spoštovanja obeh narodov. "Eden je v dobrem močnejši, kot deset slabih skupaj", pravi g. Avguštin.
Sara Devetak: »Naša sreča je v tem, da delamo v družini, vedno smo skupaj, tudi moji otroci rastejo z nami. Prav zato smo se osredotočili na dejavnost biološke kmetije, da smo v sožitju z naravo in da lahko živimo skupaj. Moje življenje in delo je doma. Nikoli ne bom pozabila tatovih besed "V slogi je moč." Ljubezen do družine se v življenju stoodstotno kaže tudi z delom, ki ga opravljamo. S kmetijo želimo biti čim bolj samooskrbni, kar ni lahko. Poznati moramo življenjski krog. Kokoš ni brez perja in v škatli na polici trgovin. Kokoš mora živeti v naravi, svobodno in veselo. Celoten potek mora biti lep. V velikih obratih rejene živali, umazane, ujete v gneči, v zaprtih prostorih, je zgrešena pot.«
Družina Devetak je verna družina, o tem govorijo odkrito in kot pravi Sara, je to ena od njihovih velikih prednosti. Vera se upodobi v družini in družinsko ljubezen. Vera jim daje moč, ob praznikih so vedno skupaj. Družinski prazniki v današnjem svetu postajajo zelo materialni, pri Devetakovih, kot razlaga Sara, pa jim največ pomeni, da so drug z drugim.
