Starši potiskamo otroke do roba
Slovenija Nataša Ličen
Dragoceno je, ko vemo, da pomagamo in razširimo možnosti ljudem, ki se znajdejo na križišču in ne vedo, kako in kam naprej. Vsak doživi trenutke obupovanja, ko se vprašamo, je še vredno?
Žalostno je, ker se v realnosti danes to sprašuje vse več mladih, tja smo jih potisnili odrasli s svojimi željami in predvidevanji, z vtikanji, neprestanim motiviranjem, siljenjem, planiranjem, obračanjem, zavračanjem, tudi nadziranjem in še čim. Mnogi mladi se potem v času srednje šole in študija vprašajo, ali je vedno?
Številni mladi ne vidijo smisla
Marko Juhant odgovarja: »Tako se vprašajo tisti mladi, ki poznajo le leta in leta urnika ne življenja. In, to smo jim zakomplicirali odrasli. Odrasli seveda vemo, da je življenje vredno. Mi smo še imeli pravo otroštvo. Kako navdušeno znamo opisovati svoje svobodno otroštvo, ko se nismo pogovarjali vse dni le o šoli, tekali smo veselo naokrog, se vozili s kolesi, ušpičili tudi kašno neumnost in jo seveda »gor plačali«, tako smo se imeli priložnost učiti iz svojih izkušenj. Danes pa ves čas bedimo nad njimi, ne damo pa jim osnovnega, kot so domača opravila, v katerih so kos preprostim stvarem, kot tudi poskrbeti zase, za brata, sestro ali starša, recimo ob prehladu. Otrok skuha čaj, sam od sebe, ko vidi, da se nekdo v družini ne počuti dobro. V današnjih časih to silno redko doživimo. Zakaj? Starši jih nismo naučili prepoznati dela, ki ga je treba narediti. Da bi zavihali rokave in ga dejansko opravili. Pa čeprav je zoprno, delo pač mora nekdo narediti. In, zakaj ga ne bi kar jaz? Če imamo doma takšne otroke, ki tako razmišljajo, no, ti bodo uspešni v življenju. Pogoj za srečo je brezpogojna ljubezen, ki so jo oni doživeli. Zakaj? Zato, da jo lahko dajejo, ne sprejemajo. Če je v otroštvu ne dobijo, po njej hrepenijo vse življenje. Rabili bodo ljubezen, hoteli bodo biti ljubljeni, za to pa v življenju ni garancije. Če pa dobijo brezpogojno ljubezen v otroštvu, pa za srečo zadošča, da ljubimo, pa če se ljubezen vrača ali ne.«
Sodobno komuniciranje je neosebno
Marko Juhant: »Ukvarjamo se z napačnimi stvarmi in potem iščemo, kdo je kriv. Kriva je šola, Cerkev, Evropa in ne vem kdo še vse. Otroci pa še vedno potrebujejo tisto osnovno: izkušnje, da doživijo, kar potrebujejo za dobro samopodobo - jaz zmorem narediti- in z vsako novo izkušnjo, v kateri še nikoli niso bili, ugotovijo, da iz starih lahko uporabijo toliko, da so tudi v novi lahko uspešni. Temu rečemo samopodoba. To potrebujejo-samopodobo, da se lotijo opravil, nazadnje sami od sebe. Če so smeti, jih poberejo? Če je zunaj spolzko, bodo sami od sebe, brez da bi jim kdo naročil, posuli nekaj soli, da kdo ne pade? To bi morali starši sprožiti pri otroku. To je prava vzgoja. Če to počnemo, bo naš otrok uspešen in srečen v življenju, kar sta tudi dva cilja, katerim sledijo starši današnjih generacij. S »peticami« v šoli se še nič ne reši. V šoli nikoli ni dovolj dobro, spotikamo se ob trojke in jim jih mečemo naprej mesece. Premalo se ukvarjamo s tistim, kar je prav, kar je v redu in vredno, ves čas poveličujemo le tisto, kar je narobe. Zato pomen, vrednost tistega, kar je narobe narašča v našem razmišljanju, zdi se nam bolj pomembno. Pogovarjajmo se raje o tem, kar je prav in v redu. Od majhnega otroke vpisujemo v več dejavnosti, jim določamo, kakšne morajo biti ocene, da morajo doseči vse točke in tako naprej. Sploh znamo slediti otrokovim sanjam? Ne odločajmo namesto otrok, če to delamo, ne moremo pozneje pričakovati tega od njih, mnogi niti šole ne vedo izbrati in podobno. Govorimo z otroki o njihovih željah, sanjah. Bodimo pripravljeni, da bodo njihove sanje drugačne od naših pričakovanj.« Otroci potrebujejo izkušnje. Ko so majhni se starši bojimo, da se ob izkušnjah ne bi poškodovali. V resnici pa so izkušnje najboljša učiteljica življenja.
Vse knjige in ostale dejavnosti Marka Juhanta najdete na spletnem naslovu: https://čmrlj.si/
