Slovenski cvet praznoval 40-letnico

Slovenci po svetu 24. 10. 2017, 14:39 | Matjaž Merljak

Zbor Slovenski cvet, to je zbor naših rojakov iz Porurja v Nemčiji, točneje iz Moersa, je v soboto, 14. oktobra 2017, obeležil 40-letnico. Na praznovanje so v kraj Kirchhellen pri Bottropu povabili rojake in nemške prijatelje ter goste iz Nemčije ter Slovenije. To ni bil običajni zborovski koncert, ampak veselo in razgibano praznovanje, iz katerega je vel optimizem, da bo zbor čez deset let praznoval zlati jubilej.

Med gosti so bili msgr. Janez Pucelj iz Muencnha, ki je predsednik Zveze slovenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih delavcev v Evropi, krajevni slovenski župnik Lojze Rajk, veleposlanik iz Berlina Franci But, podžupan občine Sevnica Janez Kukec, ki je v imenu JSKD dolgoletnim članom zbora podelil jubilejne Gallusove značke.

Zbor nas je skozi program popeljal skozi nekatere etape 40-letnega prepevanja, naglašeni so bili nekateri mejniki, omenjena gostovanja: na Višarjah, med rojaki v Kanadi, naslednje leto bodo gostovali na Švedskem, želijo si v Argentino, kjer so tudi Slovenci.

Za pestrost programa so poskrbeli tudi gostje: 12-članski zbor Lavrencij iz Rake pri Krškem, iz Stuttgarta je prišla folklorna skupina Slovenskega kulturno umetniškega društva Triglav in svetovni prvak na igranju na diatonično harmoniko Robert Goter iz Velenja.

Zborovodja Iztok Kešpret je v pogovoru za naš radio dejal, da je zelo ponosen, da ima nek slovenski zbor v Nemčiji 40 let. Imajo podmladek in gledajo proti 50-letnici. So kot skupnost, družina: mladi in stari sobivajo skupaj. Imajo dušo in to drugi občudujejo, v istem zboru so tri generacije. V zboru poje tudi Iztokov brat, pel je njegov oče, zdaj poje mama in tudi njegova hčerka.

Predsednica zbora Nada Zupan, ki je v zboru od začetka, je bila po lepem in veselem praznovanju zadovoljna. Dejala je, da je bilo veliko priprav, vsi, ki so prišli, pa so bili veseli. Praznovanje je bilo preprosto in pestro ter sproščeno. Dvorana za 350 ljudi je bila povsem polna. To je za ta kraj enkratno. Vsa društva imajo probleme, ker ljudje ne pridejo na prireditve. O zboru je dejala, da je kot družina: drug drugemu pomagajo, drug drugega spodbujajo. Vedno, kjer so, so veseli in dvignejo družbo. Zelo radi nastopajo v Sloveniji, že trikrat so gostovali v Tržišču ... V zboru so tudi mladi po letih. Med seboj se dobro ujamejo, morajo pa se medsebojno prilagoditi. Pomembno je, da so delo in skrb prepustili mladim, ki vse sami organizirajo ...

Župnik za Slovence v Porurju, za škofije Essen, Aachen, Münster in Paderborn, Lojze Rajk, je naglasil, da je Slovenski cvet neke vrste razpoznavni znak župnije, ker sodeluje ob vseh večjih praznikih in to zelo kakovostno ter navdušeno. Pri srečanjih in svetih mašah kombinirajo ljudsko petje s petjem Slovenskega cveta. Člani so zvesti del življenja župnije, brez vsakega pomišljanja častijo Nebeško Mater tudi na takem prazniku, ko so zapeli Marijino pesem Mirno nam plove

Mons. Janez Pucelj je na poseben način povezan z zborom Slovenski cvet, saj je v Oberhausnu nasledil župnika Pavla Uršiča, ki je zbor ustanovil. Ponosen je, da po štirih desetletjih še pojejo ter imajo v sredi mlajšo generacijo, nekaterim drugim to ni uspelo. Veliko vlogo pri tem ima zborovodja Iztok, ki ima velik čut za glasbo, pa tudi voditeljsko žilico. Ima talent za navduševanje, nagovarjanje ... Zbor je dvignil v intonančno kakovost. Na začetku so peli samo pri slovenskih mašah, zdaj so organizirani kot zbor oz. društvo, saj imajo tako možnost financiranja z različnih virov. V spomin župniku Uršiču so zapeli pesem Večerni zvon.

Na praznovanje je iz Berlina prišel tudi novi slovenski veleposlanik Franci But. To je njegov prvi obisk pri katerem od slovenskih društev, zboru izročil priznanje USZS. Veselilo ga je, da je zbor tako aktiven, način druženja se mu je zdel prijeten, zbor ima veliko mladih članov. Mnogo društev ima težave, kako vključiti mlade. Več tisoč novih Slovencev, ki so prišli v Nemčijo v zadnjih letih, se ne vključuje v življenje društev. Vsak Slovenec, ki aktivno deluje v nekem društvu, pa je ambasador Slovenije v tujini. Veliko vlogo imajo duhovniki ter učiteljice.

K pogovoru smo povabili tudi Stanka Dreva in Nadjo Čegovnik. Stanko Drev iz Moersa je eden od tistih, ki že 40 let, od začetka, poje v Slovenskem cvetu. V Nemčijo je prišel leta 1964 iz Šoštanja s prijateljem Andrejem (ki je že tri leta pokojni in je oče zborovodje Iztoka). Prišel je delat v Nemčijo za pol let, a spoznal je ženo in nato ostal tam. V podjetju je delal 38 let. Naglaša, da so bili Slovenci priljubljeni, ker so bili pridni in točni. Petje pri zboru mu zelo veliko pomeni, to mu je tudi vlivalo moč pred 14-imi leti, ko ga je zadela kap in govorili sploh ni mogel

Nadja Čegovnik je mlada moč zbora Slovenski cvet. Poje od maja, predsednica Nada jo je večkrat vprašala, če bi sodelovala, saj je prej že plesala pri folklori, na koncu se je le odzvala. Petje se ji dopade, zbor pozna od prej, zdaj se sproti uči pesmi. To da so različnih generacij, se sploh ne pozna. Veseli se nastopov in gostovanj.