Video: Karitas: Z delom do dostojnega življenja

Hrana in okolje | 03.09.2017, 18:55

Slovenska Karitas že sedem let v sklopu akcije »Za srce Afrike« izvaja tudi program »Z delom do dostojnega življenja«, ki je s pomočjo mesečnega darovanja Slovencev namenjena podpori staršem iz revnih družin v Afriki, Albaniji in na Šrilanki. S plačilom za lastno delo lahko tako preživijo svojo družino in dostojno živijo – imajo dovolj finančnih sredstev za hrano, zdravila in šolanje otrok.

Akcija poteka v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in sestrami domačinkami v posameznih državah v Afriki in Albaniji ter s sodelavci lokalne Karitas na Šrilanki. V osmih letih je obrodila lepe sadove za preživetje in dostojnejše življenje najbolj ubogih družin. Vključeni starši iz revnih podeželskih krajev, kjer se večinoma preživljalo s poljedelstvom, ali starši, ki živijo v mestih, so bili brez ali z malo možnosti za delo in zaslužek. Misijonarji in drugi sodelavci za vključitev v program izbirajo vedno najrevnejše družine, kot so družine, kjer je mati ostala sama s številnimi otroki, ali je kdo bolan, ali so otroci pogosto podhranjeni, nimajo lastne zemlje, so brezposelni ipd. Na misijonih v Afriki in Albaniji starši pomagajo v zdravstvenih centrih, šolah pri čiščenju, urejanju okolice, obdelovanju vrtov, pri oskrbi onemoglih ter drugem delu za skupno dobro.

Več kot 500 darovalcev v Sloveniji za več kot 300 najrevnejših družin v misijonih

V Sloveniji že 514 slovenskih družin oz. darovalcev z mesečnim darom podpira te revne družine, delo zdravstvenega delavca ali učitelja na misijonih v Afriki. Za delo prejemajo plačilo 1 oz. 2 EUR na dan, včasih tudi v hrani, plačilu šolnine ipd. Lani je preko programa materialno pomoč, ki so jo starši zaslužili z lastnim delom, prejemalo redno ali občasno 300 najrevnejših družin v Afriki (24 EUR mesečno) ter 14 brezposelnih mater v Albaniji (50 EUR mesečno). S pomočjo 30 EUR na mesec pri zagonu družinske obrti pa se je postavilo na noge 9 družin na Šrilanki. S tem zaslužkom so starši zaslužili za hrano, obleke, zdravila, plačilo zavarovanja in šolanje otrok. Mnogi so prišli tudi do lastne zemlje, živine in bivališča. Poleg materialnih stisk so se ob tem rešile tudi mnoge druge socialne in duševne stiske.

Številne pozitivne zgodbe, ki jih beležijo sodelavci Slovenske Karitas na terenu

O delu staršev iz 30 revnih družin na misijonu v Mukungu v Ruandi je misijonarka s. Vesna Hiti dejala: »Ljudje napredujejo in so ponosni, ker lahko z lastnimi napori dosegajo človeško dostojanstvo. Nič več ne prosjačijo. Hkrati je to delo velik blagoslov za skupno blaginjo. Zelo smo hvaležni dobrotnikom iz Slovenije.«

Žena po imenu Perut, ki je v Mukungu vključena v program, je dejala: »Ostala sem brez moža. Prej sem morala biti prostitutka, da sem preživela. Sedaj pa sem dobila delo pri sestrah in sem zelo vesela, ker s tem lahko preživim svojih šest otrok.« Claudina: »Imam 5 otrok. Mož dela že dobri dve leti pri sestrah na misijonu. S plačilom za delo lahko plačamo šolnino, zdravstveno zavarovanje in kupimo hrano. Kupili smo tudi kozo in obnovili hišo, streho. Življenje se nam je spremenilo.«

V kraju Musango v Ruandi, kjer deluje s. Anka Burger, imajo v delo vključenih 10 družin. Dismas je dejal: »Skrbim za svoja starejša starša ter mlajše brate in sestre. Prej sem bil zelo psihično bolan, sedaj redno jemljem zdravila. Lahko delam, spim in dobro se počutim. Lahko sem kupil dva prašička, za vse družinske člane lahko plačam zdravstveno zavarovanje.«

V glavnem mestu Ruande, Kigaliju, kjer je življenje dražje kot na podeželju, se je 13 žena naučilo izdelovanja tekočega mila in krem, ki jih prodajo za dodaten zaslužek. Vključena je tudi Kristina, ki ima zelo težko življenje: »Imam 5 otrok. Moj mož je alkoholik in kar zasluži, večinoma zapije. Z otroki smo bili večkrat lačni, podhranjeni. Odkar delam pri sestrah, imam vsaj za hrano.«

V Bujumburi v Burundiju, kjer 7 staršev pomaga pri delih v Centru za invalidne otroke, ki ga vodijo usmiljenke, je žena Perpetua dejala: »Ostala sem brez moža. Moji otroci hodijo v 6., 4., 2. in 1. razred. Zelo sem vesela, da lahko pri sestrah delam. Zaslužim za hrano in šolske potrebščine za otroke.«

V Rwisabiju v Burundiju, kjer so lani z delom pomagali 92 družinam, so sestre vključile v delo tudi starejše žene, ki so na misijon prihajale s prošnjo za hrano. S. Shantal je povedala: »Dvakrat tedensko sedaj skupaj pletejo košare. S prodajo zaslužijo. Počutijo se koristne in niso več osamljene. Dobijo topel obrok in hrano za domov.«

V Kiguhu v Burundiju, kjer deluje s. Bogdana Kavčič, so lani vključili v delo 12 najrevnejših žena, ki so pomagale pri urejanju novega misijona in delo nadaljujejo. Najele so tudi zemljo in kupile koze za gnoj. Medsebojno si pomagajo. Imajo skupen sklad, v katerega vse nekaj prispevajo in enakovredno iz njega prejmejo večjo vsoto, da se razvijejo. S. Bogdana je ob tem dejala: »Treba je pomagat revnim. To jim odpira glavo, da napredujejo. Nimam dovolj besed, da bi izrazila vso hvaležnost, ki jo čutim v srcu za vsakega v Sloveniji, ki se daruje za vse revne.«

Na misijonu v Safi v Centralnoafriški republiki, kjer imajo sestre zdravstveni center in vrtec, je delo dobilo 10 revnih staršev. Sestre jih učijo tudi varčevanja. S. Teodozija, ekonomija za provinco usmiljenk: »Te družine so bile prej vse zelo revne. Sedaj vidim napredek. Lepo so oblečeni, čisti, imajo svojo hišo, imajo za hrano.«

Na Madagaskarju v krajih Manambondro, Vangaindranu spremljajo 31 revnih družin. Misijonar Jani Mesec je dejal: »Žene, ki rade skupaj delajo, so vesele, da lahko z delom preživijo svoje otroke. Imenujejo se Družine Karitas. Niso več manjvredne v vasi, ampak postajajo celo zgled drugim. Otroci hodijo v šolo, niso več lačni, nekaterim smo pomagali zgraditi hiško. Tega ne bi dosegle brez pomoči iz Slovenije.«

V Ampitafa na Madagaskarju pomagajo starši iz 12 družin. Janez Krmelj pravi: »Delo na misijonu in zaslužek je pomagal prvi skupini naših družin, da so se izkopale iz bede in prišle do lastne zemlje, bivališča. Večletna pomoč pri plačanem delu, jim je omogočila samostojnost, povrnilo se jim je dostojanstvo.«

V ALBANIJI na misijonu v Gramshu, kjer deluje s. Vida Gerkman, 14 brezposelnih žensk opravlja različna dela. Sestram pomagajo pri pripravi kosila ter učni pomoči za revne otroke, pri obdelovanju vrta, urejanju okolice in čiščenju hiše. V slabem vremenu pletejo nogavice za ostarele, otroke, ki prihajajo iskat rabljeno obleko. Pomagajo tudi pri pomoči bolnim in ostarelim na domu ter drugim revnim družinam. Žena Mira je dejala: »Zelo rada pridem delat k sestram. Če ne bi imela vaše pomoči, kaj bi moji otroci danes jedli?«

Na Šrilanki v Kurunegali so v sodelovanju z lokalno Karitas lani pomagali 9 revnim družinam, da so s pomočjo mikro-financiranja razvile določeno obrt. Starši so začeli z gojenjem gob, izdelavo natikačev, s pripravo in prodajo prigrizkov, s šivanjem, z rejo kokoši ter prodajo jajc in mesa, gojenjem in prodajo zelenjave, posušenih rib itd. Glede na začetku pripravljen načrt so kupili stroje in druge pripomočke, ki jih potrebujejo za razvoj dejavnosti. Na primer žena Suwarna si je kupila kolo in z njim lahko tudi po oddaljenih krajih prodaja zašita oblačila. Direktor Karitas je dejal: »Starši se zares trudijo, da bi se postavili na noge in svojim otrokom omogočili preživetje in lepšo prihodnost s šolanjem. Hvala vsem, ki jim pri tem pomagate.«

Od lani s pomočjo mesečnih darov iz Slovenije na misijonih Afriki Karitas podpira tudi mesečno plačilo 150 evrov za redno delo zdravnika Angela, ki opravlja specialistične preglede v Zdravstvenem centru in porodnišnici v odročnem podeželskem kraju Ruzo v Burundiju. Sestre so ob tem dejale: »Neprecenljiva je vaša podpora za delo zdravnika v Ruzo. Prej je bilo potrebno zahtevnejše primere voziti v 2 uri oddaljeno bolnišnico.«

V misijonski osnovni šoli v Kigaliju v Ruandi, ki jo vodijo sestre usmiljenke, Karitas s pomočjo darovalcev iz Slovenije podpira mesečno plačilo za delo učiteljice Séraphine s 110 evri, v vrtcu v Ampitafa na Madagaskarju pa delo vzgojiteljice Raharinirine s 80 evri. To je velika pomoč tem misijonom, ki morajo pedagoge večinoma plačevati sami, ker revni starši ne zmorejo plačevati šolnine za svoje otroke. »Na misijonskih šolah otroci dobijo dobro vzgojo in izobrazbo ter tudi malico, česar v javnih šolah, ki so pogosto prenatrpane, tudi z do 100 učenci v razredu, ne dobijo.«

Revna družina na afriškem podeželju potrebuje dodatnih 24 evrov, v mestu 48 evrov, v Albaniji 50 evrov in na Šrilanki 30 evrov na mesec, da dostojno preživi, ima dovolj hrane, dostop do zdravil in šolskih potrebščin za otroke. Karitas letos nadaljuje tudi zbiranje mesečnega daru za plačilo učitelja, vzgojitelja, zdravnika ali zdravstvenega delavca za kar mesečno potrebujejo med 70 in 150 evrov.

Za mesečni dar za pomoč revnim družinam ali osebju na misijonih se lahko odločite preko trajnika ali položnice in Slovenska karitas vam bo poslala kratek opis družine, učitelja ali zdravstvenega delavca, ki se preživlja s plačilom za delo za skupno dobro, ki ste ga vi omogočili. Več informacij na www.karitas.si, 01 300 50 60 ali jana.lampe@karitas.si.