Novice iz Argentine

Slovenci po svetu | 26.08.2017, 07:38 Matjaž Merljak

Jesensko zimski čas na južni polobli je bil med slovensko skupnostjo v Argentini precej živahen. Po spletni Svobodni Sloveniji smo povzeli nekaj poročil o dvojnem mašniškem jubileju, obletnici v Mendozi ter dveh mladinskih srečanjih.

Duhovniška jubileja v Slovenski vasi

Slovenska vas je v nedeljo 9. julija 2017 znova doživela lep in pomemben praznik, ko je v cerkvi Marije Kraljice Toni Burja daroval srebrno mašo. Ob njem je kot prvi somaševalec krajevni župnik Jože Bokalič obhajal 40 let mašniškega posvečenja, somaševali pa so še Franc Burja OFM (stric srebrnomašnika), France Urbanija, Franci Cukjati in Robert Brest.

V mašni pridigi se je Toni najprej zahvalil za številno udeležbo tako domačih faranov kot obiskovalcev iz drugih krajev. Za svojo duhovniško pot, katere vodilo je vedno bilo novomašno geslo “Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce” (Mt 6,21), se je najprej zahvalil Bogu. Čeprav je že sv. Pavel opomnil na človeško šibkost poklicanih, imajo ti Jezusovo zagotovilo, da jim nikoli ne bo manjkalo Njegovih milosti. Ob bežnem pregledu prehojene duhovniške poti se je zahvalil vsem, ki so prispevali k oblikovanju in razvoju duhovnega poklica: vernima staršema, ostali družini in vaški skupnosti, posebno še vsem članom Vincencijeve družbe za duhovno vodstvo najprej v vasi in nato v ljubljanskem bogoslovju. Odlično mesto med njimi ima pokojni Franc Sodja, ki je vtisnil bogat pečat Misijonskemu zavodu.

Pri oblikovanju sv. maše so aktivno sodelovali mašnikovi bratje in sestre, s prijaznim in spodbujajočim pismom pa se je praznovanju pridružil misijonar Pedro Opeka CM iz Madagaskarja. V imenu vse skupnosti se je Mirjam Goljevšček Jožetu in Toniju globoko zahvalila za njuno delovanje s prošnjo Bogu, da ju še dolgo spremlja in podpira.

Po vsestranskem pozdravljanju in fotografiranju je sledila pogostitev v Hladnikovem domu, kjer so domači, z najboljšim sodelovanjem pri ražnju, v kuhinji in streženju, pripravili gostom kosilo z odličnim asadom.

Kratek pregled slavljenčeve poti in njegovega pestrega dosedanjega delovanja

Burja Toni CM se je rodil v Argentini, Buenos Airesu – Lanus, v župniji Marije Kraljice, 20. marca 1967. Njegov oče je Anton, rojen v Moravčah-Prikernica. Njegova mama je Cvetka, rojena Cesar, iz Radovice pri Metliki. Njegova brata sta Štefan in Marko, sestre pa Angelca, Mariana in Silvia. Krstil ga je g. Janez Petek CM v župniji Marije Kraljice. Tam je prvič prejel sv. obhajilo po g. Andreju Prebilu CM (1974). Prejel je sv. birmo v Slovenski hiši po msgr. Antonu Oreharju (1976). Obiskal je osnovno in srednjo katoliško šolo Marije Kraljice. Je bil gojenec Misijonskega zavoda v Lanusu, pri g. Francu Sodji in kasneje g. Marku Cukjatiju. Po posredovanju g. Ladislava Lenčka CM je 15. septembra 1985 vstopil v Misijonsko Družbo lazaristov v Beogradu; po letu noviciata v Beogradu je študiral teologijo na Teološki Fakulteti v Ljubljani (1986-1992). Večne zaobljube je naredil pri lazaristih 8. aprila 1991, pred vizitatorjem dr. Antonom Stresom. V Ljubljani je prejel diakonsko posvečenje po škofu Metodu Pirihu 29. septembra 1991 in mašniško posvečenje po nadškofu Alojziju Šuštarju 29. junija 1992. Bil je kaplan v Šmartnem pri Slovenj Gradcu (1992-1997), župnik pri Sv. Jakobu ob Savi (1997-2006), urednik Revije Prijatelj in duhovni asistent pri Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov – KBBI (2006-2008), kaplan pri Brezmadežni v Torontu (2008-2016) in tudi pri Mariji Pomagaj v Torontu (2009-2016). Sedaj je kaplan pri Mariji Kraljici v Lanusu (2016-).

Je nečak frančiškanskega duhovnika Franceta Burje, ki je študiral in deluje v Argentini. Je tudi nečak salezijanskega redovnega brata Štefana Burje, ki prav tako deluje v Argentini. Njegov oče Anton je pri devetih letih (leta 1945) šel s svojimi starši, brati in sestrami v begunstvo v Avstrijo, od koder so šli v Argentino leta 1949. Oče je v begunstvu dokončal 5. razred osnovne šole, kasneje se ni več šolal, ampak bil vseskozi delavec. Diplomiral je za čebelarstvo, v čemer je napredoval z vztrajno ljubeznijo.

Mati Cvetka roj. Cesar se je rodila v Metliki, ko je njen oče Jože Cesar za ohranitev lastnega življenja že zapustil rodni kraj, ker je bil predsednik Marijine Družbe v župniji Radovica. V petnajstem letu starosti, po končani osnovni šoli, je Cvetka zapustila mamo, brata in dve sestri ter se odpravila v Argentino k svojemu očetu. Od leta 1959 je ostala v Argentini, kjer nadaljuje njeno družinsko življenje in življenje v skupnosti. Nekaj let je doma šivala, ob večjem številu otrok pa je bila in je vselej gospodinja in mati. Sedaj pa tudi stara mati devetim vnukom.

Franci Sušnik

68. obletnica Društva Slovencev v Mendozi

V nedeljo, 6. avgusta 2017, smo Slovenci v Mendozi praznovali 68. obletnico našega društva s številno udeležbo. Najprej smo se Bogu zahvalili s sv. mašo, ki je jo je daroval naš dušni pastir Janez Cukjati. Za skupno kosilo so nekateri člani društva pripravili domače koline. Obisk folklorne skupine Maribor iz Carapachaja, Buenos Aires nas je, med kosilom, razveselil s svojim nastopom. Plesu so se pridružile tudi slovenske polke in skupno petje ob spremljavi ansambla bratov Nemanič.

Naša zgodovina

Komaj je slovenski politični emigrant stopil na mendoška tla, je že razgibal tudi duševno razpoloženje za družabnost in kulturno delo. Že za prvi božič leta 1948 je mala skupina “v novi domovini” v Kolegiju Bratov Maristov, pripravila svojo slovensko Božičnico z deklamacijami in božičnim petjem ob improviziranem bohkovem kotu.

V začetku so se zbirali v različnih krajih in glavna skrb je bila pridobiti lastne prostore, kar se je uresničilo šele leta 1962. 21. avgusta 1949 je število slovenskih priseljencev že naraslo in tako se je vršil ustanovni občni zbor društva Slovencev v Mendozi. Slovenska skupnost se je organizirala v enoto, ki naj bi skrbela za njeno vsestransko rast in po možnosti tudi za socialno pomoč sorojakom. Od takrat društvo skrbi za prosvetno, versko, kulturno, mladinsko, šolsko in pevsko izobraževanje s skupnim glavnim ciljem: ohraniti ljubezen do Boga in domovine ter posredovati mlajšim generacijam slovenski jezik, pesem in slovenske navade.

Karina Marušič

Mladinski pevsko-glasbeni večer

Centralni odbor mladinskih organizacij je 8. julija pripravil 48. pevsko-glasbeni večer v Slovenski hiši.

Srečanje se je začelo s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj, ki jo je daroval g. Robert Brest. Mladina je sodelovala s petjem, branjem, povezavo in darovanjem, po končani sv. maši pa smo se vsi navzoči zbrali v dvorani.

Večer je pričel s petjem Maura Tundisa, ki je zapel »No importa la distancia« (Ricky Martin), »Corazón en la maleta« (Luis Fonsi) in »Za prijatelje« (Andrej Šifrer). Pri tej zadnji pesmi ga je spremljal Tomaž Kenda na klaviaturi. Sledil je program, na katerem je sodelovalo lepo število nastopajočih. Udeleženci smo sodelovali med programom z odgovarjanjem kvizov s pomočjo telefonov, da smo igrali kdo bolje pozna naše umetnike. Na facebooku smo nekaj tednov prej lahko prebirali nekatere podatke o nastopajočih; nabirali smo točke, in na koncu so zmagovalci dobili nagrado. Za prijetno vzdušje sta poskrbela povezovalca Marjanka Grohar in Vanči Štrubelj.

Naslednjo točko sta predstavila Marjanka Grohar na klaviaturi in Agustin Malovrh na cello. Igrala sta »See you again« (Wiz Khalifa) in »Cello Sonata« (Benedetto Marcello).

Nadaljeval je Martin Seljak, ki je na kitari zaigral verzijo »Hit the road Jack« (Ray Charles, pir. Sungha Jung) in »Stay with me« (Sam Smith, pir. Eddie van der Meer).

Za zaključek prvega dela je nastopila skupina M.T.L (Marjan Loboda, Tonči Oblak in Ljudmila Smrdelj). Zaigrali so »Čakam« (Andrej Šifrer), »Feel« (Robbie Williams) in »Wild Horses« (Rolling Stones).

Po prvem delu je sledil kratek odmor, da smo poslušalci lahko kaj pojedli in popili. Ko smo se malo okrepčali in se pogovorili o talentih prvega dela, se je nadaljeval drugi del večera.

Prvi nastopajoči drugega dela je bil Tomi Lenarčič, ki je na kitari zaigral »Yes« (Clap).

Naslednja je bila skupina Sitni, to so Ignacij Mehle, Santiago Rivero, Sebi Žnidaršič in Maksi Žnidaršič. Igrali so »Amor ausente« (Eruca Sativa), »It’s not my time« (Three doors down) in »Zadnji Mohikan« (Trevor Jones, Randy Edelman).

Kot zadnja točka večera pa sta skupaj na kitarah igrala Tomi Lenarčič in Martin Seljak pesem »Hanuman« (Rodrigo y Gabriela).

Zahvalili smo se vsem, ki so pripomogli ob pripravi 48. pevsko glasbenega večera. Hvala Tomažu Kenda, Aleksu Šucu in Martinu Zarniku, ki so skrbeli za luči ter fantom skupine Audio-Pristava za njihovo delo, Zofi Bokalič za oblikovanje programa, ter Martinu Zarniku, Aleksu Šucu in pomočnikom za pripravo scene.

Za konec pa smo še vsi skupaj zapeli mladinsko himno.

Gabriela Oblak

47. mladinski dan

V nedeljo, 6. avgusta smo mladi Slomškovega doma pripravili naš 47. Mladinski dan.

Dan smo pričeli ob 8:00 s turnirjem v odbojki. Fantje so igrali kot po navadi, organizirani v ekipah po domovih. Dekleta so pa sestavila ekipe po skupinah “RAST”: tekmovalo je kar 7 ekip. Vreme je bilo prijetno in gledalci so lahko uživali na soncu med tem ko so gledali tekme.

Ob 11:30 smo ob petju argentinske in slovenske himne dvignili obe zastavi in s tem “uradno” začeli naš dan. Predsednik mladine, Damijan Loboda, je pozdravil vse navzoče. Potem smo šli v dvorano, kjer je ramoški župnik g. Franci Cukjati daroval sveto mašo. Mladina je poskrbela za splošno organizacijo maše, peli smo mladinske pesmi ob spremljavi kitar, bobna in klaviature.

Po maši smo gostom postregli s kosilom in med tem je na igrišču nadaljeval turnir. Čez dan so bile na razpolago domače torte, ki so jih pripravile mamice in dekleta mladine, mladci in mladenke so pa nudili kavo in piškote.

Ob 19:00 smo se spet zbrali v dvorani: na vrsti je bil kulturni program. Navzoče je pozdravila predsednica mladine, Štefi Bokalič (njene besede lahko v celoti preberete spodaj) in potem je skupina mladih predstavila igro »Loterija«.

Po igri sta navzoče pozdravila še g. Cukjati in predsednik centralne mladinske organizacije, Jože Rožanec (tudi njegov pozdrav objavljamo spodaj). Razdelili smo kolajne dekletom zmagovalne ekipe “Rast XLIV” in pokal fantom iz San Martina. Kot najboljša igralca sta bila izbrana Natalija Podržaj in Marko Koželnik in sta tudi dobila nagrado.

Zahvalili smo se Branku Mariniču za prevod in režijo igre, Andrei Quadri Brula in Jožetu Lenarčiču za pomoč pri scenografiji, Štefanu Godcu, Klari Šmalc in Katji Kavčič za maskiranje, Marcelu Brula za kostume, Mari Miklavc in vsem mamicam za pripravo okusnega kosila, Franciju Miklavcu za pomoč pri ražnju, odboru doma za pomoč pri splošni organizaciji dneva, Janku Koželniku ki je vedno na razpolago za vse kar potrebujemo, mladcem in mladenkam za pomoč pri postrežbi kosila, Audio Pristava za zvok igre, Tomiju Kinkel za luč pri igri.

Po končanem kulturnem programu smo se odpravili v spodnje prostore, kjer so bili na razpolago golaž, čevapčiči, patys in torte. Tako smo ob okusni večerji in dobri družbi še malo poklepetali, predno smo se veseli in zadovoljni odpravili domov.

Štefi Bokalič – Gabi Oblak

Pozdrav predsednice ramoške mladine, Štefi Bokalič:

HVALA, OPROSTI in PROSIM.

Ko pomislim na našo slovensko skupnost mi padejo na misel te tri besede. Čisto enostavne, ampak včasih jih zelo težko izrečemo.

Zahvalila bi se rada najprej našim starim staršem. Božja previdnost jim je rešila življenje in so prišli v Argentino. Drugače bi večine od nas sigurno ne bilo. Hvala, ker so ustvarili domove v katerih se lahko dobivamo! Zdaj je tudi od nas odvisno da se bomo v njih srečavali še mnogo let. Zaradi njihove ljubezni do vere, domovine, slovenstva, so lahko vse to ustvarili in toliko let obdržali. Delali so z veseljem!!

Hvala tudi našim staršem, še posebno mojim, da sta me stalno peljala v dom, da sem ga vzljubila. Da so vztrajali v tem da so nas naučili govoriti po slovensko, da bi spoznali kulturo, ljubezen do slovenstva in da bi tudi mi to podali naprej. Da so nas naučili da je potreben trud, požrtvovalnost. Brez tega se težko kaj doseže.

Hvala mojim prijateljem, brez katerih sigurno ne bi več hodila v dom…

Hvala tudi vsej Slomškovi mladini! Kako lepo je ko vsi skupaj z veseljem pripravljamo naš dan, naš praznik. Da skozi celo leto delamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih in skupaj uživamo.

Prosila bi rada mlade da bi se skupaj trudili da bi to našo skupnost čim dalj časa obdržali, da bi se še naprej tu srečavali, da bi nam skupnost pomenila, da bi jo imeli radi, zanjo delali in se lepo imeli.

Dobro bi bilo da bi se mladi bolj zavedali vsega lepega kar imamo, da bi se bolj potrudili in čutili pripadnost in ljubezen do naše skupnosti. Vse nam je bilo podarjeno, potrudimo se da bomo to še dolgo časa imeli!! Da bo v Slomškovem domu še veliko let LEPO!!!

Hvala lepa.

Pozdrav predsednika centralne mladinske organizacije, Jožeta Rožanca:

Draga Mladina in vsi prisotni!

Mineva že 47 let od prvega Mladinskega dne v Slomškovem domu. Pomislimo, s kakšno vnemo so naši predniki pripravljali prvi Mladinski dan v tem domu: po vzoru drugih domov, so tudi tukaj pričeli z Mladinskimi odseki in pripravili prvi Mladinski dan. V njem niso zanemarili nobenega vidika osebe: vsi so se udeležili sv. maše, v teku dneva so potekala tekmovanja v športu, proti večeru pa poskrbeli za kulturni program. Po uspehu prvega, je sledil drugi, in za njim vsako leto novi – vse do danes.

V domu, ki se imenuje po blaženem škofu Antonu Martinu Slomšku, nista zamrla slovenski jezik in kultura. Znameniti Slovenec je pred dvesto leti ljubil slovenski jezik in narod kot danost od Boga, se zanj boril in upal ohraniti Slovenstvo kljub nemškemu kulturnemu pritisku. Stoletje in pol po njegovi smrti vemó, da njegova prizadevanja in upanje niso bili zaman: uspel je ohraniti slovenski jezik in z njim slovenski narod.

Kako nas nagovarja Slomšek danes? V pridigi za Binkošti praznik leta 1838 je spregovoril na Koroškem in poudaril, da Bog želi raznolikost jezikov in kultur: te je posvetil, ko je sv. Duh navdihnil apostole, da so spregovorili v vseh jezikih in oznanjali Boga. Slovenstvo in slovenščina sta dragocen talent: prejeli smo ga od naših prednikov in dolžni smo ga gojiti in predajati naprej. Če bi ga zavračali, bi izgubili del sebe. Ljubezen pa izhaja iz zavesti, da nas je Bog ustvaril in nas ljubi kot dediče in del slovenskega naroda, rojene v Argentini, kateri tudi pripadamo. Ljubezen se izraža v tem da skrbno gojimo oba jezika, spoznavamo in živimo obe kulturi.

Hvala vam Mladina, da ste pripravili novi Mladinski dan! Hvala, da ste žrtvovali čas in moči za priprave in nas tako lepo sprejeli. Hvala, ker pričate, da je še vedno mogoče vztrajati, ustvarjati in z veseljem delati kljub mnogim težavam. Bog vas živi – na še mnogo let!