Stavba Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani
VIDEO Dediščina dr. Gobca v Arhivu RS
Matjaž Merljak
Del bogate dediščine dr. Edija Gobca iz Clevelanda so s preteklih dnevih sprejeli v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani. Kot so še sporočili iz ustavnove, bo sledila še ostala ahrivska dediščina, ki jo zdaj 91-letni dr. Gobec, ustanovitelj in ravnatelj Slovensko-ameriškega raziskovalnega središča s pomočjo žene Milene in po vsem svetu razširjenih prijateljev ter sodelavcev zbira od leta 1951.
Leta 2015 je pri Založbi Družina v slovenskem jeziku (leto kasneje tudi v angleškem jeziku) izšla Gobčeva knjiga Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji. V uvodu te knjige Gobec omenja, kako si je med poletnimi počitnicami leta 1951 skušal kot zidarski strežnik zaslužiti potrebni denar za nadaljevanje univerzitetnega študija. Ameriški sodelavci so ga nenehno pozivali, naj jim pokaže, kakšnega resnično uspešnega Slovenca (npr. bejzbolskega zvezdnika, slavnega arhitekta ali izumitelja). Bili so tako prepričani o zaostalosti Slovencev, da noben odgovor ni spremenil njihovega mnenja. Tudi med iskanjem gradiva po sicer bogatih knjižnicah Gobec ni mogel najti dokazov o dosežkih Slovencev. Avtor Duncan pa je celo trdil, da je 86 odstotkov Slovencev nepismenih in da sploh nimajo svojega knjižnega jezika.
Gobec je sklenil, da mora nekaj storiti. Začel je s sistematičnim zbiranjem gradiva o Slovencih in njih dosežkih v Ameriki in po svetu. Sčasoma se mu je pridružilo omrežje sodelavcev, ki so mu pošiljali naslove, napotke, časopisne izrezke in pobude, sam pa je pregledoval tudi številna referenčna dela; kot »Kdo je kdo« (in podobne vire), iskal slovensko zveneča imena, preverjal njihovo narodnost in dosežke.
Nadvse požrtvovalno mu je več kot 50 let pomagala tudi žena mag. Milena Gobec, tudi sama večkrat nagrajena srednješolska profesorica. Tako je nastala izjemno pomembna zbirka bogatega arhivskega gradiva o Slovencih in o slovenskem doprinosu Ameriki in svetu. Njuna največja skrb zadnja leta je bila, kako zagotoviti,da ta zakladnica po njuni smrti ne bi končala na smetišču ali v ognju. S pomočjo Arhiva Republike Slovenije, njegovega direktorja dr. Bojana Cvelfarja in naklonjenih diplomatov, ki odstopajo prostor v svojih zabojnikih, je pričelo arhivsko gradivo, ki sta ga za konca Gobec skrbno zbirala več desetletij, kot njun življenjski dar domovini postopoma prihajati v Slovenijo. Pomembno je poudariti, da je ta neprecenljiva zbirka arhivskega gradiva plod na tisoče ur nesebičnega dela zakoncev Gobec in njunih prijateljev, ki je bilo večinoma opravljeno ponoči, ob nedeljah in med zasluženimi počitnicami. Stroški pa so bremenili njune že tako razmeroma revne žepe.
Zakonca Gobec sta Arhivu RS sporočila, da sta hvaležna vsem, ki so jima skozi dolga desetletja pomagali pri njunem požrtvovalnem delu in srečna ob misli, da bo to arhivsko gradivo postalo in ostalo del slovenskega nacionalnega zgodovinskega in kulturnega bogastva.
Konec julija je Edi Gobec, zaslužni profesor kentske univerze, dopolnil 91 let. Ob zvesti pomoči svoje soproge Milene, ki je o zbirki arhivskega gradiva pripravila pregledno kartoteko, še vedno nadaljuje z raziskovanjem, rednimi objavami v tisku in pripravlja svojo že osemnajsto knjigo, ki je tudi tokrat posvečena bleščečim in mnogokrat neznanim slovenskim uspehom po vsem svetu.
(vir: Arhiv RS)
