Goduje sv. Rok, priprošnjik zoper razne nalezljive bolezni
Cerkev na Slovenskem | 16.08.2017, 07:30 Marta Jerebič
Večina romarskih cerkva pri nas je Marijinih, nekaj pa je tudi takih, ki so posvečene svetnikom, katerim so se naši verni predniki priporočali kot priprošnjikom v sili. Med te spada tudi sveti Rok, ki ima na slovenskih tleh precej cerkva, povečini podružnic. Njegovo značilno podobo ali kip, ko kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu, vidimo na številnih stranskih oltarjih in znamenjih. Ta podoba pove, da je Rok zavetnik proti kužnim boleznim; še danes pa se mu priporočajo bolniki, ki imajo rane ali pa bolne noge.
Nekdanje čase so pobožni verniki po velikem šmarnu romali vselej k sv. Roku. Na Slovenskem sta najbolj sloveli božji poti sv. Roka v Dravljah pri Ljubljani in v Brežicah. V Brežice so k sv. Roku priromali tudi iz sosedne Hrvaške, kajti ta svetnik je hrvaški deželni patron. Cerkev sv. Roka v Dravljah pa je bila na današnji dan cilj velike ljubljanske procesije, ki se je vila od stolnice vse do Dravelj in se je vanjo vključilo po več tisoč ljudi. Ko je leta 1644 in 1645 v Ljubljani divjala kuga in je samo v Dravljah v štirinajstih dneh pobrala več kot sto ljudi, so se zaobljubili, da postavijo cerkev sv. Roku v čast in to obljubo že leta 1646 izpolnili. Procesija pa je bil prvič leta 1683. Zdaj procesije ni več, še vedno pa je na god sv. Roka v Dravljah cerkveno žegnanje. Zelo slovesno so obhajali 'šagro' sv. Roka v Kozani v Brdih. Podružno cerkev sv. Roka ima tudi Izola in sicer od leta 1849. Tedaj je v okolici razsajala kolera, Izoli pa prizanesla in ljudstvo je sklenilo obnoviti cerkev sv. Lovrenca ter jo posvetiti sv. Roku.
Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stol. pove o njem, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, razdal svoje veliko premoženje revežem in se leta 1317 odpravil na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga, ki so jo zanesli mornarji z Vzhoda. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Rok se je na svoji romarski poti ustavil v več krajih, kjer je stregel kužnim bolnikom. Tudi v Rimu je delal tako in številne je ozdravil tako, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, je v Piacenzi na severu Italije še sam zbolel. Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd ter se naselil v zapuščeni koči. Tam ga je s pijačo krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen, se je Rok vrnil v domače mesto, ki je bilo takrat vpleteno v vojsko s sosedi. Bil je tako spremenjen, da ga nihče ni prepoznal. Sam pa tudi ni hotel povedati kdo je, niti tedaj, ko so ga meščani obdolžili vohunstva in ga zaprli v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgusta 1327.
Svetniku se priporočajo zoper razne nalezljive bolezni, proti bolečinam v nogah, kolenih, proti oteklinam, proti steklini in živinski kugi. Kot zavetnika ga časte zdravniki (predvsem kirurgi), lekarnarji, kmetje, jetniki, grobarji in drugi.
Vir: Revija Ognjišče
