Teologija za princese

Slovenija | 24.07.2017, 10:55 Marjana Debevec

Izraz »feministka« je danes postal skorajda psovka in feminizem je prežet z ideologijami, ki niso v službi niti človeka, kaj šele ženske in nekdo s krščanskimi vrednotami se z njim skorajda več ne more poistovetiti. Tako je na tem mestu nastal nekak prazen prostor, ki gre žal precej na roko duhovnim potomcem tistih, ki so trdili, da ženska nastane tako, da se moški zarodek spridi zaradi vlažnih, južnih vetrov.

Istočasno pa se bolj po tihem (lahko bi rekli dostojanstveno) odvija prerojenje krščanskih žensk (predvsem milenijske generacije), ki so same poiskale svojo krščansko identiteto.

Logično sklepanje: Kraljevske hčere

Gre za to, da sodobne krščanske ženske niso povsem zadovoljne z vlogo, ki so jim jo v preteklosti določili moški. Pa ne gre za to, da ne bi želele tudi danes biti predane žene (v zadnjem času je postal spet moderen izraz podrejena), niti ne gre za to, da bi želele izriniti moške na oltarju ali da bi jih bilo sram prijeti za metlo in kuhalnico. Gre za mnogo več. Gre za odgovor na osnovno vprašanje ženskega srca: Kdo sem jaz v Božjih očeh? Kakšen je moj odnos z Bogom?

Odgovor se ponuja na dlani. Sveto pismo, stvarstvo in hrepenenje našega srca nam govori o tem, da smo ljubljene hčere Kralja vesoljstva, njegove dedinje, njegovo hrepenenje in njegove neveste in potemtakem princese.

In to ne samo tiste, ki so iz ljubezni do Kristusa zapustile ta svet (brez zamere Mala Terezija in Katarina Sienska), pač pa tudi tiste, ki so v svetu in ki trenutke za molitev iščejo med službo in kuhanjem. Samske, poročene, posvečene, mame, tete, babice (ker princesa nisi samo do prve gube, pač pa za vekomaj), zdravnice, natakarice, učiteljice, brezposelne…

Ste opazili, da se nam Bog skozi zgodovino približuje na način, na katerega smo najbolj dojemljivi? Knjižica Tomaža Kempčana verjetno pač ne bo več dosegla naklade iz prejšnjega stoletja.

Sicer je res, da to ni zraslo čisto na katoliškem zeljniku, vendar hej, veter veje koder hoče in tako so tudi katoličanke skočile na ta vlak.

Ne gre za Disney princese…

Sploh ne. Ne gre za lepotičenje, svetleče obleke, kočije, steklene čeveljce in krone. To je lahko le zunanji izraz hrepenenja po resnični Lepoti.

Tudi ne gre za to, da bi bile pomehkužene. Nikakor, logika Božjega kraljestva je ravno nasprotna od logike tega sveta. Če ima princesa tega sveta gardo služabnikov in spletičen, je princesa Božjega kraljestva poklicana k služenju, k žrtvovanju, k boju in tudi pokorščini. In vse to dela s kraljevskim dostojanstvom. Logika Božjega kraljestva deluje tako, da bodo prvi zadnji in zadnji prvi. Tisti, ki svoje življenje izgubi, ga bo našel, kdor bi rad bil prvi, naj bo vsem služabnik…

Drugo izhodišče

Ne gre za to, da bi bile prelepe in plemenite. Če smo, je to zato, ker smo sprejele in zaživele svoje hčerinstvo. Niti ne gre za to, kako se vidimo same… zelo redko kot princese… gre za to, kako nas vidi Bog. In za naše zaupanje Njemu.

In On se je odločil, da pošlje svojo hčer na dolgo potovanje v daljno deželo, da bi spoznala svet, sebe in Njega… Karkoli se ji bo zgodilo v tej deželi, nič ne bo spremenilo dejstva, da je hči svojega Očeta. Tudi če na to sama pozabi, je še vedno princesa. Oče je ne bo pozabil (Jer 49,16), saj ima na obeh dlaneh napisano njeno ime.

Ker se je dejansko zgodilo, da se je v tej daljni deželi poškodovala in verjela tistim, ki so ji lagali ter pozabila na svoje kraljevo dostojanstvo, se zadolžila in padla v suženjstvo, je njen Oče prišel v to daljno deželo, plačal ceno njene odkupitve (za naprej in za nazaj) in jo spomnil na to, kdo je v resnici.

Hudobni zmaj in neizbežna zmaga

Seveda k princesi spadajo tudi sovražniki…

»Podobi princese« nekateri očitajo ideološkost, posvojitev poganske mitologije in nekrščansko pihanje na dušo. Govorijo o pop teologiji … Sicer ni povsem očitno, kdo je ta nasprotnik in kakšni so njegovi nameni, vendar pa za nobeno princeso ni slabo, da ostane ponižna in se pogleda tudi v to ogledalo ter prevetri svoje motive.

Slišati pa je celo govorice, da naj bi bil v ozadju napadov tisti, ki je lagal že prvi ženi.

Sicer pa se princesa ne ozira preveč na nasprotovanja… tudi ne na krivice. Ve, da bo imel njen Oče zadnjo besedo in da njenega kraljevskega dostojanstva ne more spremeniti nič. In kakor ve, da ženskega (človeškega) srca ne more nič in nihče na tem svetu v polnosti zadovoljiti, tako ga tudi ne more nič popolnoma zlomiti.

Zato ne vpije, se ne prepira, ne protestira goloprsa, (ve, da ji je Bog podaril prsi za mnogo koristnejše in prijetnejše stvari), pač pa govori s svojim Očetom, spolnjuje Njegovo voljo, in ve, da ne more biti drugače, kot da bo slej ko prej zakraljevala skupaj z Njim.

Jasno ji je, da so vsi naši načrti za ta svet samo smešna tretjerazredna risanka, medtem ko je On že zdavnaj napisal scenarij za vrhunsko filmsko mojstrovino, ki se pravkar odvija in ima predviden srečen konec.