Slovenska družbena patologija

Slovenija | 19.07.2017, 08:14 Marjana Debevec

Katoliški izobraženec je, kot vsak človek, »sestavljen« iz telesa, duše in duha. Duša, »miselna substanca«, oživlja njegovo telo in mu preko psihičnih procesov omogoča samozavedanje in kompleksno predelovanje informacij; dotika se metafizičnih dimenzij (nesmrtnost), je predpogoj za njegov lasten obstoj in za delovanje v korist sočloveka. V njegovi osebnostni strukturi so zelo pomembne junaške kreposti, kot so ponižnost, skromnost, krotkost brez slehernega navdiha domišljavosti, ki bi izničila vsa njegova prizadevanja. Če je katoličan, ga odlikujeta dve spoznanji: zavedanje svoje grešnosti, ki ga poleg osebnega greha ogroža še »nakopan greh«, posledica izvirnega greha, nagnjenje k zlu. Zato mora skrbno oprezati za skušnjavcem in neprestano zbirati moči, da se mu upre, ko prihrumijo skušnjave. Če »pade«, mu je v pomoč zakrament sprave, ki mu omogoča spreobrnjenje in »duhovno vstajenje«. Drugo spoznanje je zavedanje lastne krhkosti, nemoči in nezadostnosti, zato sam brez pomoči Sv. Duha ne more ničesar storiti. Za njegovo pomoč mora neprestano moliti, kakor mu priporoča sv. Pavel (1 Tes 5, 17).

Poznamo deviantne družbene fenomene, posledice dolgoletne vladavine levičarjev. (Mimogrede: terminologija levičar-desničar je zavajujoča, kajti bistveni kriteriji za pripadnost neki skupini so pravičnost, poštenost, resnicoljubnost. Tega pa danes več ni. Našli bi jih kvečjemu v kakšnem starinskem slovarju). Na oblasti se vzdržujejo s pomočjo obrambnih mehanizmov. Prvi je zanikanje zla, ki ga zagrešijo; če to ni dovolj, ga pripišejo drugemu, običajno nedolžnim žrtvam (projekcija). Tretji je introjekcija, ko zasluge drugih pripišejo sebi; trenutno smo priča kraji osamosvojitve. Najhujši pa je sprevrženost medsebojne komunikacije, t. i. semantična konfuzija, kar pomeni, da moramo vsako informacijo levičarjev prav razumeti, kajti to, kar sporočajo v direktnem govoru, ni res. Resnica je ali diametralno nasprotna ali pa je nekje vmes, tako da ne veš, pri čem si. Pri svojem nakladanju posegajo po nekakšnem prirednem vezju tako, da te privedejo do zaključka, ki je praviloma napačen ali pa je le bežen odraz resnice. Zato bodimo pozorni, ko govorijo o fašistih. Znan je izrek, da se bodo novodobni fašisti preimenovali v antifašiste. Ob obvestilu, da je neka firma nakazala denar za piščance, je velika verjetnost, da je bil nakazan v podporo teroristom.

In kakšna naj bi bila vloga katoliškega izobraženca? Živimo v času, ko v politiki kar mrgoli množica patoloških pojavov, proti katerim bi moral nastopati vsak državljan s vso dušo, z vso močjo in karizmo, ki jo premore v prizadevanju, da bi vpeljali malo več evangeljskih elementov (npr. ne laži, ne kradi, ne pričaj po krivem) v družbene odnose. Žetev je velika, delavcev pa malo. Naj navedem nekaj takih primerov.

Družbena patologija

Najprej je tu antijanšizem, ki deluje na zavestnem in podzavestnem nivoju; je shizofrena blodnja dela državljanov, da je vsega zla kriv Janša. To je posledica dolgoletne in načrtne indoktrinacije. Antijanšizem je zavestno delovanje proti Janši na osnovi neštetih laži, krivičnih obdolžitev in podtikanj. V besnenju rdeče politike aktivisti neprestano trobijo, da bo vse dobro, vendar brez Janše; da je zmaga mogoča samo brez njega; da je desnica že po definiciji utelešenje zla, ker ne razume pravil mišljenja; zmagal bo samo tisti kandidat, ki bo nastopal proti Janši; onemogočiti desnico, to je ključ do uspeha. Nekatere cvetke pa se razcvetijo dobesedno v sijajne oksimorone, kot je npr. mantra samo Kučan ali Janša; garancija za narodov blagor je »žlahtna« desnica (nova oblika kučanizma). Poleg vsakovrstnih prevar je to preizkušena metodologija postkomunistov pri onemogočanju nasprotnika. Tako je človekova (pod)zavest pohabljena na vseh nivojih dojemanja politične realnosti. »Preiskujejo« izvor Janševega premoženja, medtem ko je kleptomanska tolpa tatov pokradla in oprala milijarde (primer denarja iz Irana in NLB je bil odkrit po naklučju) in s tem povzroča stalno padanje standarda svojih državljanov. To je barbarski cinizem. Milo rečeno: satanizem. V redkokateri deželi po svetu najdemo toliko družbene patologije kot v Sloveniji.

To velja tudi za nadaljno bolečo točko: reinterpretacijo novejše zgodovine, za katero kontinuiteta trdi, da je ne bo spremenila. To je z vidika zgodovinske znanosti nesprejemljivo, ker se ta nenehno spreminja in nadgrajuje v skladu z novimi odkritji, spoznanji in dejstvi. Tudi tu je prevara ključ za njeno razumevanje. Oblastniki so najprej uničili arhive, preostanek pa so zaprli z zakonsko novelo, za katero so trdili, da jih odpira. Dostop do ostankov tega ostanka preprečujejo z izgovori, da je pristop preiskovalcev nestrokoven, ali pa jih dajo na razpolago samo posvečenim, da bodo zadevo »raziskali« tako, da bo v prid naslednikom in zagovornikom hudodelcev. Primer za to je »zdravljenje« oporečnikov z elektrošoki, tako je tudi psihiatrija (bila) zlorabljena v politične namene. Če mlajšim rodovom ne bomo povedali resnice, ne bodo vedeli, od kod katastrofalno stanje v naši družbi, recimo sovraštvo, razklanost, revščina, duhovna pohabljenost narodove (pod) zavesti. Če zgodovine ne bi »spremenili«, bi to pomenilo zlo (NOB, OF) proglasiti za dobro, žrtve za izdajalce, zločince pa za heroje. Še vedno postavljajo spomenike zločincem, pred nedavnim pa so postavili spomenik vsem padlim v vojni, kar pomeni nadaljnje prikrivanje zločinov, enačenje žrtev z zločinci, to je novo manipulacijo z zgodovinskim spominom.

Lahko bi še našteval primere nacionalne patologije, pa ne bom, ker bi bil seznam predolg. Samo omenim naj krivosodje, ki ščiti tatove in morilce, preganja pa raziskovalce (Možina, B. M. Turk, Leljak, Omerza, Žajdela …); častilce rdeče zvezde, rdeče od krvi nedolžnih žrtev in njene uničujoče posledice, konkretizirane v gulagih, poljih smrti, Golem otoku, Hudi in Krimski jami. Omenil bi samo željo po vzpostavitvi oblasti, ki ne bo sipala toliko strupenega sovraštva proti vsemu, kar je krščansko, ampak bo omogočala sobivanje različno mislečih brez podrejenosti, drugorazrednosti, ki se odraža v poniževanju, zaničevanju in kršenju človekovih pravic. Še vedno smo država, ki trpi pod prekletstvom komunističnega ateizma. Tega bi se morali zavedati ne samo posvečene osebe in katoliški izobraženci, ki so bili v prvi vrsti predvideni za likvidacije in za odstranitev z obličja zemlje. Cerkev ne sme ostati nema, ko so ogroženi temelji družbe.