Msgr. Mirko Grbec pel zlato mašo

Slovenci po svetu | 10.01.2017, 11:49 Matjaž Merljak

Med rojaki v Argentini, kjer je zdaj južno poletje, odmevajo dogodki in obletnice. Gotovo v prvo vrsto spada zlata maša, ki jo je »pel« msgr. Mirko Grbec. Takole je za Svobodno Slovenijo poročal Franci Sušnik.

Cerkev Marije Kraljice, duhovno središče Slovenske vasi, je v nedeljo 4. decembra ponovno doživela izredno praznovanje. Mirko, ki je kot mlad fantič v številni Grbčevi družini bil med prvimi naseljenci v nastajajočem slovenskem otočku v Argentini, je na ta dan slovesno daroval zlato mašo v istem svetem hramu, kjer je pred petdesetimi leti prvič obhajal Gospodovo daritev. Njegova je bila že sedma nova maša v cerkvi, ki je bila dobesedno zgrajena s slovenskimi rokami sedem let prej.

Ko je sprevod s slavljencem in številnimi somaševalci, med njimi tudi tremi že zlatomašniki in za vas kar pomembni skupini narodnih noš vstopal, je s kora in polne cerkve mogočno zadonela »Zlatomašnik bod´ pozdravljen«.

Sprejel ga je in pozdravil farni župnik g. Jože Bokalič C.M. in pri tem omenil, da je bila za časa nove maše to še vikarija, namenjena le slovenskim vernikom, juridično pa priključena fari Sv. Jožefa, kjer je leto poprej umrl veliki dobrotnik slovenskih naseljencev, msgr. Janez Hladnik. Tako kot se je naša povezanost in vključenost v argentinsko družbo v teh petdesetih letih močno ojačila, je vikarija postala samostojna župnija, ki duhovno oskrbuje pretežno število neslovenskih faranov.

Zlatomašni pridigar, msgr. Jure Rode, se je v svojih razmišljanjih oprl na koncilske dokumente, ki so ravno v času Mirkove nove maše močno prevetrili Cerkev. Za duhovnike je v njih zapisan kar obširen in zahteven seznam kreposti, ki pa zgleda le opis zlatomašnikovega življenja in delovanja. Kot posebno Mirkovo lastnost je omenil njegovo gostoljubnost in prijateljstvo do sobratov, kar je tudi v dokumentu izrazito priporočano, pa ni vedno z lahkoto dosegljivo.

Med prinesenimi darovi je vzbudil pozornost kip Brezmadežne, dobro poznan v vasi, saj je nad trideset let romal po hišah v predbožičnih devetdnevnicah. Sam zlatomašnik je potem razložil njegovo zgodbo. Ko se je družina po kakem tednu v Hotel del Inmigrante vselila v skromno barako, sta starša s prvo plačo kupila ta kip. Tako sta jasno nakazala, kaj je na vrhu njihove lestvice vrednot. Odličen in zgovoren zgled nam vsem.

Po obhajilu so se v sprednjem delu cerkve zbrali zlatomašnikovi nečaki in lepo počastili Marijo s svojim petjem. Bil je to viden dokaz, da je Grbčevo sorodstvo najštevilnejše v vasi.

Po končanem skrbno pripravljenem obredu je seveda sledilo obširno fotografiranje ob serviranem prigrizku. Nato se je Mirko, obdan s številnimi povabljenimi gosti, napotil v bližnji Hladnikov dom, za skupno kosilo. V polni dvorani se je izmenoma servirala hrana za telo in dušo. Med prav užitnim mesom in drugimi jestvinami so si sledili razni pozdravi, med njimi tudi posnetki v Sloveniji. Navdušeno priznanje so si posebno zaslužili otroci, sinovi Mirkovih nečakov in z njimi tisti, ki so jim preskrbeli obširne tekste in jih odlično naučili. Višek nastopov sta pa brez dvoma dosegla Dani Grbec in Jeremías Žitnik s petjem priložnostnega kupleta. Duet nas je presenetil, a sedaj upravičeno še pričakujemo nove predstave v tej ali drugi obliki.

Pozno popoldne se je slavje zaključilo, s skupno željo, da bi slavljenec po izbranem geslu »Pod Marijinim varstvom - Kristusov duhovnik - za Očetovo slavo«, še mnogo let služil Bogu z njemu značilno vnemo in z zahvalo vsem, ki so v praznovanje vložili svoj trud in čas. Bog te živi Mirko!