Kam naj se ozira dober kristjan in državljan
Slovenija | 27.12.2016, 14:49
365 dni se izteka, lahko bi rekli, kar turbolentnih. Nič čudnega, če najnovejša anketa kaže, da so pričakovanja za prihodnje leto bolj optimistična. Je pa tudi res, da po več zaporednih letih ne gre več samo navzdol. Slovenija stagnira. Kakovost življenja se je – vsaj tako menijo vprašani – ohranila, če ne celo izboljšala.
Optimistične občutke vprašanih morda krepijo gospodarski kazalci, ki kažejo gospodarsko rast in nižanje brezposelnosti ter skoraj ukročeni primanjkljaj. Ob teh navedbah, kako se bo znižalo število tistih, ki so brez služb, se sprašujem, od kod veselje, ko pa iz tedna v teden poročamo o kakšnem stečaju. Peko – delo je izgubilo 150 ljudi. V Agroindu se še ne ve, kaj bo. Polzela – več kot 200 ljudi, Brest Cerknica – več kot 100 ljudi. Lentherm. Tekstilna tovarna Prebold. Gradis G. Kobilarna Lipica. Osebnih stečajev sploh ne omenjam.
Po vrsti državniških nagovorov minule dni nam v ušesih odzvanja, da moramo biti ponosni na svojo državo, da smo za boljšo prihodnost na potezi vsi državljani. Kje je tu odgovornost, če se decembra veselijo le javni sindikati, katerim je uspelo prepričati vlado, da zanje razveže mošnjiček? Kaj to navsezadnje pomeni za javne finance? Potem ko so vladajoči razveselili zdravniški ceh, je bilo jasno, da bo morala obdariti tudi druge zaposlene v javnem sektorju. No, razveselili so tudi nekatere upokojence s 40 leti delovne dobe in manj kot 500 evri pokojnine. Sladica pa šele prihaja – 2. januar, ko bomo lahko zdravili preobilje silvestrske noči in pomanjkanje spanja. Ne smemo pozabiti na dokapitalizacijo DUTB in SDH, našteti decembrski finančni učinki ter razni dogovori med vlado in sindikati javnega sektorja nas bodo skupaj z odpravljanjem kriznih ukrepov stali med 450 in 500 milijoni evrov na leto. Kaj pa zasebni sektor, bo tudi ta občutil pozitivne finančne učinke? Ni pogača za vse? Kdo pa ne bi želel več trošiti? Koliko je takih, ki iščejo in iščemo kaj več kot boren hlev, kjer bi dočakali rojstvo Odrešenika? Pozdravljam optimizem nekaterih makroekonomskih kazalcev, a vendar še ni čas, da obsedimo na lovorikah, za katere je bilo treba predolgo garati. Preveč je še takih, ki v prihodnost ne gledajo z optimizmom in vero. Le da teh spletna in telefonska anketa neke časopisne hiše ni zajela.
Še nas drži, upam, rojstvo Božjega sina, ki leži v jaslicah. Včeraj smo se ozirali v svetega Štefana in njegovo mučeništvo, danes pa slavimo apostola Janeza. Bil je edini apostol, ki ni doživel mučeniške smrti, ampak je dočakal visoko starost. Jutri bodo nedolžni otroci, žrtve nasilja, tistih, ki so se bali novorojenega Kristusa, novorojenega Kralja. Tile prazniki imajo eno skupno vez: Jezusa Kristusa. Zaradi njega je bil kamenjan sveti Štefan. Zaradi njega so morali umreti nedolžni otroci. In tudi mi včasih doživljamo nasprotovanje zaradi Jezusa Kristusa. A včerajšnji godovnjak nas uči, da je treba vztrajati do konca, da bomo doživeli zveličanje. Štefan je bil namreč linčan, ker si je upal na glas povedati, da veruje v vstajenje Jezusa Kristusa. Strah ga ni premagal. In tega bi se morali zavedati tudi mi, da se ne bi kar skrili v ozadje, poniknili, gledali v tla. Nadškof Zore je včeraj poudaril, da so »naša dediščina nebesa. In da ni več potrebno tako krčevito obdržati tega, kar imamo, niti dobrega imena ali premoženja, kot ga ceni svet. Človek, ki je zazrt v Jezusa, neha biti malenkosten. Tak človek postane v resnici dedič nebes. In takrat se ne boji nikogar več in ničesar več.«
Res je, kot pravijo vsi naši predsedniki po vrsti, boljši jutri gradimo vsi državljani. Pa ne z molčečnostjo. Iščimo, prepoznavajmo in širimo – Dobro. Četudi bomo kdaj doživeli nasprotovanja.
Včasih je lažje, da se v okoliščinah, ki so nasprotne mojemu življenjskemu prepričanju, enostavno skrijem. A na ta način skrivamo tudi svojo vero. Potem jo kažemo le na pogrebih in ko smo v hudi stiski. On namreč pričakuje, da smo zvesti in da živimo iz njega, da se zavemo, da je naše življenje, ljudje okoli nas, premoženje, vse pravzaprav Božji dar. Če se tega zavedamo, ne bomo samo dobri kristjani, ampak tudi dobri državljani, je navedel nadškof Zore. Če znam spoštovati vse, kar mi je podarjeno v tem življenju in na tej zemlji, vključno s svojo državo, potem res ni razloga za strah pred vsem tistim, kar nam bo novo leto prineslo. In vsem vam želim, da bi se zavedali, da je vse, kar ste in kar imate, dar od zgoraj.
