Dr. Andrej Marko Poznič
Bogu hvala, da je december
Slovenija Matjaž Merljak
Veseli december je v polnem teku. Prvi »dobri mož«, edini resničen, je že prišel in odšel. Trgovci se pripravljajo na rdečega pajaca, v mrzli ideološki zimi preteklosti obtičani pa iz naftalina jemljejo tretjega. Vse skupaj se lepo vklaplja v prazno potrošništvo, ki se je tako čudovito prijelo na sedemdeset let sistematičnega brezboštva.
Ljudstvo hodi v mesta gledati lučke, popivati in se sprehajati v mrazu. Odrasli sedajo za polno obložene mize in praznujejo zdaj v tej, zdaj v oni družbi. SMC nam ponuja drugi januar, da bo pred službo glava nehala boleti od vse te preobjedenosti in praznovanja pa ji niti to ne pomaga, da bi popravila svojo uvrstitev na lestvici priljubljenih. Pripravljamo se na praznični teden in žalujemo, da nam je leto 2016 tako nenaklonjeno, da so prazniki na nedeljo.
Med nami pa v svojem slogu, tiho in neopazno, praznuje Miro, ki zaključuje svoje drugo leto na oblasti. Koalicija je že tako razpokana, da bi v normalnih deželah vsi govorili le še o popolni zamenjavi vlade. Korupcija je spet tako očitna, da jo niti njihovi mediji ne morejo več zatajiti, kakor se je zgodilo za časa Ropove vlade. Strah pred Janšo drži koalicijo skupaj. Če bi se kdajkoli zgodilo, da bi v Slovenija dobila preblisk normalnosti, potem bodo volivci kaznovali SMC, DeSUS, SD in ostale satelite, ki nam vladajo. Strah pred Janšo je tako mogočen, da hranijo mlade barončke v NSi-ju z utvarami in zamerami, da bi vnaprej preprečili možne koalicije. Bojijo se pa tudi morebitnega vstopa Primca in njegovih v parlament. Bojijo se vrnitve SLS-a, kar pa se meni zdi bolj neverjetno kot prejšnja misel.
In vsi hvalijo Boga, ki ga ne priznavajo, da je že december. Kdo pa bo decembra rušil vlado? Saj nismo Italijani! Zdaj je čas za praznovanje, zdaj je čas za zatiskanje oči in zapravljanja za darila ob »družinskem prazniku«, ki pa je postal praznik brez vsebine. Kajti če božič ni praznovanje Kristusovega rojstnega dne, ostane le še mlatenje prazne slame nekega nepremagljive sonca in iskanje fantomskih rojenic in sojenic iz davne slovanske poganske preteklosti. In vse to je prazno, prazno, prazno.
Realno pa je navijanje davčnega vijaka. Realno je predpisovanje vsemogočega. Realno je drsenje v nepremagljivo nostalgijo po jugotitovini in enopartijskem sistemu, ko smo bili tako »bratski in enotni«, da se je vse končalo v pravi vojni z partizansko JLA, vsi proti vsem in s podobnimi zločini kakor med krvavo komunistično revolucijo. Ja, jabolko ne pade daleč od drevesa. Realno je, da nam socializem ustreza, da le imamo polne mize, tople domove in smo na videz vsi enaki. Realno je, da še vidno nismo vsi enaki pred zakonom, zato pa toliko bolj zagrizeno iščejo enakost med spoloma. Vsi smo enaki, nismo več ne moški, ne ženske, ni več družine, ampak je vse eno in isto. Realno je, da živimo v diktaturi politične korektnega govorjenja, kjer gorje ti, če rečeš, da je splav umor, da je homoseksualnost ali lezbištvo greh in v sebi zgrešeno, bolno ali celo pokvarjeno dejanje, kjer otrokom ponujajo vzore, ki jih begajo in jim ne dovolijo poleteti, saj so samo tuzemski. Realno je, da nihče več ne spoštuje očeta in matere ali pa mu ni sveto tuje življenje zato ne ubijaj ni več zapoved. Realno je, da prešuštvo postaja družbena norma in prestopek ali pa kraja ugleden posel. Laž pa, kakor da bi bili v nenehni vojni, saj nihče več ne verjame, kar pišejo v časopisih, merijo v anketah in si drug drugemu sporočamo. Da o željah niti ne govorimo.
Realno je, da si upajo ateisti trditi, da bolje izpolnjujejo X božjih zapovedi, pa čeprav prvih treh niti ne sprejemajo niti se jih ne držijo. Deset začnejo šteti pri 4. in menijo, da so na koncu najboljši…
Veseli december. Mesec našega poganstva in brezglavega praznovanja. Mesec našega bega v utvaro in hrepenenja po luči. Luč prihaja kot malo Dete in bo zasvetila sredi naše bede. V hlevčku naše revščine, tam kjer smo najbolj zapuščeni, ko svetu zmanjka nadomestkov. Tam nas čaka, sredi veselega decembra, naš Bog. Tja se bo rodil in kot človek bo z nami ostal za vedno. Tiho in veselo sporočilo krščanskega decembra. Veselimo se!
