Papež pozdravlja vernike
Kako bodo končali papeževi kritiki?
Svet Marjana Debevec
V zadnjih mesecih je zaznati nezadovoljstvo nad nekaterimi stališči papeža Frančiška. Podobna nasprotovanja so bila v zgodovini v posameznih cerkvenih krogih vedno navzoča in niso nič novega. A ko preraste v javno nasprotovanje, celo v namigovanje na nelegitimnost Frančiškovega papeževanja, pa po mnenju mnogih prestopa mejo spoštljivega in primernega odnosa.
Austen Ivereigh s portala Cruxnow.com je prepričan, da so kritiki z zavračanjem sinodalnega procesa in njegovih sadov v marsičem podobni disidentskim lobijem v času Janeza Pavla II., ki so ga obtožili izdaje vrednot II. vatikanskega koncila.
Upor proti papežu Frančišku so z javnim pismom, v katerem so izpodbijali Frančiškovo apostolsko spodbudo Amoris Leatitia in mu grozili z nekakšno javno nezaupnico, sprožili štirje bolj ali manj upokojeni kardinali.
Nanj so se spravili v zelo trdem tonu, s čemer so po mnenju mnogih prestopili mejo še dopustnega odnosa do svetega očeta. A še bolj kot ton je zaskrbljujoč upor, ki se skriva za ostrimi besedami. Daleč od tega, da bi se katoličani morali s papežem o vsem strinjati. Navsezadnje tovrstno kritiko odobrava in vzpodbuja Frančišek sam.
Moti pa javno oporekanje, s katerim se mu zoperstavljajo, saj ta pod vprašaj postavlja legitimnost njegovega papeževanja. Gre za razpihovanje dvoma ali je razvoj Cerkve pod aktualnim naslednikom Sv. Petra dejansko sad Svetega Duha, piše Domovina.je.
Sicer pa oporekanja posameznim papežem sama po sebi niso nič novega. V času II. vatikanskega koncila je denimo konservativni del Cerkve spremembe v liturgiji, verski svobodi in ekumenizmu označil za skorajda bogokletne.
Štirje kardinali, ki so papežu Frančišku napisali pismo, se sicer zavedajo, da je javni nastop proti papežu resna stvar, zato vsi po vrsti razvijejo obžalujoči in boleči ton govora, ki poudarja ravnanje po vesti in nezmožnost izdaje absolutnih idealov, denimo nespremenljive tradicije, ali njihove verzije II. Vatikanskega koncila.
Avtor članka meni, da bodo nekateri od upornikov zapustili katoliško Cerkev in iskali “resnično Cerkev” drugje. Večinoma pa bodo ostali katoličani, s stališčem, da so “še vedno del Cerkve, čeprav jih papež skuša od tega odvrniti.” Zagrenjeni v občutku izdajstva bodo še vedno pisali pritožbe in pisma ter se podpisovali kot veliki katoličani. Tako kot v primeru drugega vatikanskega koncila in papeža Janeza Pavla II., bo namreč večina katoličanov okrožnico papeža Frančiška sprejela kot odgovor na potrebo današnjega časa. V vseh primerih je bil odpor močan, a Cerkev gre naprej.
Če bi torej papež Frančišek kardinalom odgovarjal neposredno (večkrat je to posredno storil), bi spodkopal delovanje Svetega Duha skozi zgoraj opisane mehanizme, je prepričan avtor omenjenega članka.
Dokument je namreč na sinodi prejel več kot dve tretjini glasov vseh udeležencev. Zato je debata o okrožnici končana. Spregovorila je namreč Cerkev, ne papež.
Več pa na spletnem portalu Domovina.je.
