Naš gost Jožica LIčen
| 22.11.2016, 08:06 Jože Bartolj
V oddaji Naš gost smo ob začetku tedna Karitas gostili namestnico ravnatelja škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno.
Jožica Ličen je kljub temu, da je drugi človek Karitas koprske škofije, prostovoljka. To pomeni, da za svoje delo ne prejema plače. Ličnova odgovarja, da je tak koncept Cerkve in s tem Karitas. „V Cerkvi smo vsi prostovoljci!“ Ob tednu Karitas smo tudi ob njenem primeru spoznavali, kako z razvejeno mrežo prostovoljcev, deluje največja dobrodelna organizacija katoliške Cerkve.
Ime Jožice Ličen se sicer kar velikokrat pojavlja v javnosti, prejela je kar nekaj nagrad, bila med drugim „osebnost Primorske“, vendar pa je kot oseba skoraj neznana. Ob njeni navedbi so vedno predstavljene stiske drugih, akcije Karitas, likovna kolonija Umetniki za Karitas ..., Zato smo bili zelo veseli, ko nam je odkrila nekaj podrobnosti iz svojega življenja.
Jožica Ličen se je rodila v začetku septembra 1947 v ljubljanski porodnišnici. Ko je šla njena mama rodit je bila Primorska še pod vojaško upravo, ko se je od tam vrnila, je bila Primorska priključena takratni Jugoslaviji. Za starša je bila Jožica biser, kot Primorski vrnjeni dar slovenstva. Starša sta sicer pred vojno stanovala v Trstu, po vojni pa sta se preselila v Žablje. Mama je bila razgledana svetovljanka in je mestno življenje pogrešala, se spominja Ličnova.
Mama je tudi želela, da bi Jožica postala medicinska sestra, pa se to ni zgodilo, ker bi morala na študij oditi v Zagreb. Tako se je vpisala na ekonomsko šolo in se kasneje zaposlila na občini kot davkarica. Poročila se je in dobila dve hčeri. Sledila je precej huda bolezen. Zdravniki so ji takrat dejali, da gre za tako obolenje, da bi jo lahko celo upokojili. Na to sprva ni niti pomislila, ko pa se je konec osemdesetih začela reorganizacija in s tem ukinjanje delovnih mest v javni upravi, je pri 42. letih odšla v invalidski pokoj.
Ker se je čutila še dovolj pri močeh je kot prostovoljka vstopila v Karitas, ki se je ravno takrat ustanavljala in začela svojo drugo življenjsko poslanstvo. „Če sem kot davkarica jemala ljudem, sem se zdaj čutila poklicana, da jim dajem,“ nam je zaupala v pogovoru. Družina je dobro sprejela njen vstop v karitativno delo in kasneje tudi velike naloge, ki jih je tam sprejela.
V pogovoru se je nekoliko dotaknila tudi Mednarodne likovne kolonije Umetniki za Karitas, ki v več kot dvajsetih letih delovanja, prerašča v gibanje in kjer ima pomembno organizacijsko vlogo. Zaupala nam je nekaj manj poznanih podatkov o potovanjih razstav, pa tudi o tem, ali je kaj razočarana, ko pride razstava nekam zelo daleč, pa se ne proda nobena slika?
