100 let sestre Cirile

Slovenci po svetu 23. 10. 2016, 10:54 Matjaž Merljak

V kraju Le Mesnil-Saint-Denis, 60 km iz Pariza, je 15. oktobra 2016 slovenska redovnica, sestra Cirila, praznovala 100-letnico življenja. Njeno krstno ime je Urška Knafelc, po rodu je Dolenjka, sicer pa je redovnica in misijonarka redovne družbe Oblates de l'Assomption, ekumenskega značaja.

Sestra Cirila je že nekaj let v Domu starejših občanov in redovnic, kjer zelo lepo skrbijo zanjo. V zadnjem času je precej oslabela in je nepokretna. Številni rojaki in prijatelji smo se ji pridružili v hišni kapeli tega doma pri zahvalni sv. maši, ki jo je daroval domači duhovnik, ob njem je bil stalni diakon Ciril Valant. Prišel je tudi slovenski veleposlanik Andrej Slapničar. Vsi smo bili ganjeni ob pogledu na sestro, ki je z nami pela vso mašo v slovenščini. Prednica in ostale redovnice so slovenske goste prijazno sprejele in počastile po bogoslužju s kozarcem prijateljstva.

Sestra Cirila je bila dolgoletna in neutrudljiva pomočnica slovenskim duhovnikom v Parizu, slovenski katoliški Misiji in pariški slovenski skupnosti v celoti; lahko jo štejemo med pionirje slovenske Misije v Parizu. V hudih časih po vojni je dneve in noči pomagala rojakom na različne načine in pri administracijskih potrebah. Njeno delo in njeno ime bo zagotovo ostalo zapisano v zgodovini slovenskega izseljenstva. Kot odlična pedagoginja se je z vnemo posvečala tudi našim otrokom pri poučevanju verouka in slovenščine.

Tako se je praznovanja 100-letnice udeležila njena nekdanja učenka Nataša, ki je za spletno stran in blog sester napisala: S hvaležnostjo v srcu sem se udeležila zahvalne maše za 100 let sestre Cirile. Z ostalimi Slovenci smo ji naredili presenečenje in ji peli celo mašo v slovenščini. Po daritvi smo ji voščili in delili krasno domačo torto in 'štrudel'. Ganjeni smo ji vsi pomagali pihniti svečke. Radosten, ljubezniv, hvaležen in živahen pogled sestre Cirile me je ganil do dna srca. V trenutku sem se živo spominjala in podoživljala dobo otroštva pred več kot štiridesetimi leti. Takrat nas je izseljenske otroke sestra Cirila učila verouk.

Vztrajno je vlivala v naša mlada srca ne samo Vero in Ljubezen do Boga; ampak tudi ljubezen do slovenske kulture in jezika. Spominjam se je kot dinamične pedagoginje, stroge, dosledne in zahtevne. Znala nas je motivirati. Takšnih se skoraj več na najde.

Vsako poletje nas je tudi »pospremila« z vlakom Simplon ekspres do Slovenije, kjer nas je izmenično izročala našim slovenskim starim staršem, vse od Divače pa tja do Ljubljane. Živo se spominjam teh čudovitih in čarobnih skupnih otroških trenutkov in doživetij v kupeju spalnika, med otroškim živ-žavom in spanjem; smeha ni manjkalo, saj je potovanje trajalo 18 ur.

Hvala Vam Sestra, za Vaše potrpljenje, Vašo požrtvovalnost in za vse dobro, ki smo ga bili deležni vsi, ki smo Vas srečali na vaši življenjski poti. Naj Vam Bog nakloni zdravje, veselje, mir in radost vse do zadnjih trenutkov Vašega življenja! Bog Vas živi!