Slovenija moja država?

| 27.09.2016, 14:25 Jože Bartolj

Že od 22. septembra poteka Socialni teden. Socialna akademija ga je v sodelovanju s številnimi soorganizatorji pripravila praktično po vsej državi. Kot so zapisali, se niso mogli niti želeli ogniti 25-letnici slovenske države. Tako se dogodki odvijajo pod skupnim naslovom Slovenija moja država? Nekam znano zveni naslov. Spominja nas na reklamo s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja Slovenija moja dežela.

Čutite razliko? Slovenija moja dežela ali Slovenija moja država? Pred tridesetimi leti nam je, takrat še v Jugoslaviji, termin moja dežela pomenil željo po lastni državi. Kljub temu, da je šlo za turistični oglas, ki je prikazoval lepote naše, takrat smo rekli ožje domovine, smo dobro vedeli zakaj gre. V ozadju je dejansko šlo za samostojnost in suverenost. Samo naravnost nismo smeli povedati, ker bi bil to napad na „tekovine naše revolucije in bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti!“ Tudi prebivalci ostalih republik so nas zbadali z vprašanji, kako je v Deželi? Tudi oni so vedeli zakaj gre. Le pot oziroma, kako se bo vse skupaj odvilo, nam je bila prikrita.

Kaj ni zanimivo, da se po petindvajsetih letih sprašujemo, če je Slovenija moja država? Zagon prvih let je popustil. Pokazale so se vrzeli, napake, razgalile tranzicijske kriminalne zgodbe in tako se danes zdi, da veliko ljudi dežele ne more izenačiti z državo. Država je postala sinonim za moralni kolaps. Kot bi ne živeli v Evropi in bili člani Evropske unije, ampak kot bi mentalno še vedno kampirali globoko na Balkanu.

Organizatorji Socialnega tedna so v poslanici izpostavili eno veliko resnico, ki se je vse premalo zavedemo ko kar naprej izpostavljamo naše težave v gospodarstvu, zdravstvu, sodstvu, pravni državi... namreč, da prava demokracija sloni na močni civilni družbi in da je politika vse preveč pomembna, da bi jo prepustili le politikom. Tem je vedno treba gledati pod prste, ti morajo biti ves čas na očeh javnosti, kajti oblast ima tendenco, da ljudi pokvari. Tukaj pa me seveda zanima, kaj smo v tej smeri v zadnjih letih naredili kristjani.

Če malce spremljamo družbeno dogajanje, smo lahko presenečeni, koliko različnih združenj, organizacij, iniciativ imamo, oziroma smo v njih aktivni katoličani. Od Sveta katoliških laikov, do Slovenskih katoliških izobražencev, pedagogov, zdravnikov …, potem je tu Socialna akademija, Kolpingovo združenje, prebudimo Slovenijo, Stična mladih s Skamom, Forum za dialog med vero in kulturo, različni zavodi, denimo Živim, Kul24, Družina in življenje, tu so še različne spravne pobude kot recimo Združeni ob lipi sprave, in združenja, ki si prizadevajo za dostojni pokop vojnih in povojnih žrtev denimo Vseposvojitev, Zaveza, pa tudi nekateri spletni mediji Časnik.si, Domovina, če omenim samo nekatere, ker pač ni namen, naštevanje.

Človek bi si lahko mislil, da omenjeno brstenje in žuborenje kaže, da se je aktivnost slovenskih katoličanov povečala in da vedno lahko računamo na nabor izobraženih in aktivnih posameznikov, ki bodo rade volje vstopili tudi v politiko in tu ne mislim samo strankarsko. Pa je temu res tako? Bojim se da ne in da zunanji videz ne ponuja celotne resnice. Še več, zdi se, da slovenski katoličani povezani v različna združenja in iniciative še nismo povsem dojeli, da bo Slovenija le z našim širšim družbenim udejstvovanjem postala tudi boljša država.

Nikjer tudi ne piše, da je sorazmerno veliko število povezav, znamenje usklajenega in aktivnega državljanstva. Morda bi bilo modro razmišljati o koordinaciji, ki bi povezovala omenjene razpršene akterje in bi bila sposobna poenotiti organizacijo, delovanje in tudi odmevnost dogodkov.

Šele potem pa bi lahko odločno nastopili tudi navzven in začeli s tistim, kar bi že od začetka moral biti skupni cilj vseh, ki imamo Slovenijo za svojo domovino in državo, namreč neideološko povezovanje. Slej ko prej bo potrebno ugotoviti, da je nujno preseči predsodke, ki izvirajo iz naše zgodovine in jih tam tudi pokopati. Morda smo pri soočanju z njimi malce grobi, ampak v tem nismo edini. Svoje težave imajo tudi v drugih delih sveta. Naj nam pri reševanju naših težav pomagajo primeri iz Španije, Severne Irske, Kolumbije in od drugod, kjer so se prav tako morali soočiti s temnimi zgodovinskimi lisami. Ne rečem, da lahko primere kar preslikamo v naš prostor, lahko pa se pozanimamo, kako je z množičnimi grobišču iz časa španske državljanske vojne. Kaj pravijo Španci na vprašanje izkopa pobitih in DNK analiz. Ali kako so recimo v Kolumbiji v mirovni pogodbi med vlado in revolucionarnimi uporniki, rešili vprašanje zločinov zagrešenih v času državljanske vojne.

Prepričan sem, da nas v prihodnosti lahko iz voza, ki se je zataknil v blatu, reši samo skupen nastop. Več rok, ki porine v isto smer. V mislih imam nekaj podobnega kar vsakič znova doživljamo ob uspehih naših športnikov. Denimo v Planici, kjer vihra morje slovenskih zastav, kjer ima Prešernova Zdravljica še globlji pomen in kjer z naslova Slovenija moj država, odpade vprašaj!