Verniki treh škofij v baziliki Marije Snežne
Cerkev na Slovenskem | 28.09.2016, 08:00 Marta Jerebič
Verniki iz murskosoboške, novomeške in celjske škofije nadaljujejo zahvalno romanje v Rimu ob 10. obletnici ustanovitve njihovih škofij. Pravkar se udeležujejo papeževe splošne avdience. Včeraj popoldne pa so se zbrali v baziliki Marije Snežne, kjer je somaševanje vodil kardinal Santos Abril y Castello, pridigal pa je škof Andrej Glavan. »Ko smo prestopili sveta vrata tega svetišča, smo prestopili prag Marijinega doma,« je dejal.
Pridiga msgr. Andreja Glavana
Lepo pozdravljam vas, dragi romarji, tu v cerkvi, ki so jo že v 7. stoletju zaradi betlehemske votline in relikvij svetih jasli imenovali »Beata Maria in praesepe — bl. Marija pri jaslicah«. Jaslice so bile kapela in so predstavljale po svoji ureditvi in svojih relikvijah, ki so jih hranile, betlehemsko votlino. Te jasli in votlina Jezusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, so bile tu že ob koncu 4. stoletja.
Dragi romarji! S to Marijino cerkvijo je povezanih več zgodovinskih dogodkov in spominov.
Ko je rimska cerkev v 3. stol. začela 25. decembra obhajati praznik Jezusovega rojstva, ni mogla pri tem pozabiti Marije. Tu, ob jaslicah, ki spominjajo na betlehemsko votlino, so imeli dolga stoletja osrednje polnočno božično bogoslužje. Ko pa je koncil v Efezu l. 431 razglasil versko resnico o enoti osebe v Kristusu v obliki trditve, da je Marija resnična bogorodica - Božja Mati, je postalo liturgično praznovanje Device Marije v zvezi z božično skrivnostjo še bolj poudarjeno. Papež Sikst III. je pod vtisom veličastnega efeškega koncila hotel imeti v Rimu poseben kraj za čaščenje Marije pod naslovom Bogorodice. Izbral je to »Liberijansko baziliko«, v kateri je bila upodobljena votlina Jezusovega rojstva. Efeški koncil je bil pravi mejnik v Marijinem Čaščenju.
Zgodovina nam je ohranila pričevanje o veselju kristjanov ob jasni razglasitvi, ki je potrjevala, kar so že prej vsi verovali: »Vse prebivalstvo mesta Efeza je od zgodnjih jutranjih ur do večera hrepeneče pričakovalo odločitev … Ko se je razvedela odločitev koncila, so vsi v en glas začeli slaviti Boga in veselo vzklikati. Takoj, ko smo stopili iz cerkve, smo se v spremstvu bakel odpravili na svoje domove. Bilo je ponoči. Celo mesto je bilo veselo in razsvetljeno,« poroča udeleženec sv. Ciril Aleksandrijski.
Naj ljubezen do nebeške matere v tej znameniti cerkvi močneje zažari tudi v nas in se združi v zahvalni spev tudi za nase nove škofije. Ko je namreč Presveta Trojica izbrala Marijo — ki je človek, kot mi — za Kristusovo Mater, je vsakega izmed nas postavila pod svoj materinski plašč. Marija je Božja in naša mati.
Marijino Božje materinstvo je vir vseh popolnosti in privilegijev, ki jo krasijo. Zaradi tega naziva je bila ob spočetju obvarovana madeža izvirnega greha in je polna milosti, je vedno devica, z dušo in telesom je bila vzeta v nebesa in kronana za Kraljico vsega stvarstva nad angeli in svetniki. Večji kot ona je samo Bog.
Dragi bratje in sestre! Ta bazilika, če navajamo dogodke kronološko, je znana tudi po zakladu, ki je zelo drag Rimljanom: milostna podoba Matere Božje, imenovana Salus populi Romani — Rešiteljica rimskega ljudstva. Legenda pripoveduje, kako se je Marija, ki so se ji Rimljani priporočali pred to podobo, izkazala za rešiteljico zlasti očividno leta 593, ko je v Rimu razsajala strašna kuga in so Rimljani trumoma umirali. K tej Marijini podobi papež Frančišek poroma pred vsakim obiskom v tujih državah in po obisku prinese zahvalni šopek.
Ta bazilika je znana tudi po tem, da je papež v njej sprejel sv. Cirila in Metoda. V njej so bili posvečeni učenci svetih bratov, ki jih je Metod pripeljal. V njej so bili posvečeni in prepevali svoje nove maše. V znanem zapisu Žitje Konstantina lahko beremo: »Papež je sprejel slovanske knjige, jih posvetil in položil v cerkvi sv. Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice); in peli so nad njimi sveto liturgij.« (17. pogl.)
Tu je, kot smo že omenili vrhovni predstojnik nas bivši nuncij Njegova Eminenca kardinal Santos Abril y Castello, ki se je zavzel za ustanovitev naših novih škofij in je bil pri njihovi razglasitvi in umestitvi vseh treh prvih novih škofov.
Lahko rečemo, da gre tu za cerkev, ki med Mariji posvečenimi svetišči Zahoda zavzema prvo in najimenitnejše mesto in jo imamo za nekakšno »mater« vseh naših Marijinih svetišč, majhnih in velikih, imenitnih in skromnih. Ko smo prestopili sveta vrata tega svetišča, smo prestopili prag Marijinega doma. »V meni je vsa milost nauka in resnice, vse upanje življenja in kreposti,« pravi Sirahova knjiga (prim. Sir 24,25). Te besede Cerkev polaga na ustnice naše Matere, da jih ne bi pozabili. Ona, mati Cerkve, je gotovost, ljubezen, ki nas nikakor ne zapusti, nenehno odprto zatočišče, roka, ki vedno boža in tolaži. Amen.
