Kdo je bila Mati Terezija?

Svet | 02.09.2016, 10:54 Marjana Debevec

V nedeljo, 4. septembra, bo bl. Mati Terezija, ki je bila za blaženo razglašena oktobra 2003 in goduje 5. septembra, bo razglašena za svetnico. Postopek za njeno kanonizacijo je bil sklenjen decembra lani, ko je papež Frančišek potrdil odlok o priznanju drugega čudeža. Gre za nepojasnjeno ozdravitev Brazilca, ki je imel več neozdravljivih možganskih tumorjev. Njegova družina se je po pomoč v molitvi zatekla k materi Tereziji, nakar si je moški opomogel, zdravniki pa niso mogli pojasniti, kako je do tega prišlo.

Žena, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, se je rodila 26. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju z imenom Agnes Ganxhe. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. (1978–2005) pa jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003. Njen god praznujemo 5. septembra.

Agnes je kot deklica sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu. Leta 1924 je skopski škof postal slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. S svojim zgledom in delom je vplival tudi na Agnes Bojaxhiu. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta odpotovala na Irsko ter vstopila v red loretskih sester, ki so kot misijonarke delovale v Indiji.

Leta 1931 je po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo v Indiji izrekla prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala ravnateljica šole. Sestra Terezija je 10. septembra 1946 zaslišala Božji klic, naj se posveti ubogim in 18. avgusta 1948 je redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo. Leta 1949 je v začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni. Skupaj z njo je bilo v noviciatu še 10 drugih deklet. Nova redovna skupnost je bila potrjena 7. oktobra 1950.

Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo »materno hišo« na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj »glavni stan« reda in tam je bila 13. septembra 1997 mati Terezija tudi pokopana.

Mati Terezija je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade. Leta 1971 ji papež Pavel VI. (1963–1978) podeli mednarodno Nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji je prejela nagrado Templeton, v Italiji nagrado Balzam za »humanost, mir in bratstvo med narodi«, leta 1979 pa Nobelovo nagrado za mir.

Mati Terezija je leta 1978 odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje pa tudi v Skopju. Na obisku v Ljubljani je bila 30. junija 1980, red misijonark ljubezni pa v Sloveniji deluje od 16. julija 1987.