Mladi na SDM v Krakovu
Ne bojimo se
Komentarji Marta Jerebič
Že ob vpadnici v Krakov je bilo slutiti, da se dogaja nekaj velikega. Zakaj? Preden smo se včeraj podali med slovenske mlade, kar 600 jih je, smo na bencinskem servisu srečali slovensko družino, ki o 31. svetovnem srečanju mladih, na katerem je skoraj dva milijona mladih iz vsega sveta, ni vedela nič. Skrbela jih je le gneča.
Na vpadnicah v mesto je bilo videti veliko policijskih avtomobilov ter policistov, ki so usmerjali promet, ob prihodu v mesto pa bi glede na zadnje tragične dogodke pričakoval mir, še manj zbiranje velikih skupin na prostem. Pa tega nisem doživel. Pozdravili so me mladi. Veseli obrazi. Iz njih žari nekaj, kar težko uniči še tako hud in grozljiv napad. Iz njih sijejo besede začetnika svetovnih dni mladih in rušitelja komunističnega bloka svetega papeža Janeza Pavla II. "Ne bojte se. Odprite vrata Kristusu!"
Da so to besede za neki drug svet? Ne, za nas so. Ne bojte se, odmeva tudi danes. Kar želijo islamski skrajneži in vsi teroristi, in to jim dobro uspeva, je sejati in zasejati strah. Na mnogih krajih jim je to uspelo, a s tem ne smejo in nimajo pravice uničiti naše lastne sreče, lastnega veselja in notranjega zaupanja.
Krakov in z njim papež Frančišek ter stotisoči mladih bodo v teh dneh sporočilo miru. Ne sejejo sovraštva. Sejejo sožitje. Ne sejejo razdora. Sejejo sodelovanje. Ne sejejo smrti. Sejejo življenje. Jim gre zameriti? Številni menijo, da so tovrstna srečanja na svetovni ravni brez pomena. Pa vendar se spomnimo reka, da ena lastovka še ne prinese pomladi, tako tudi "nekaj" teroristov ne smrti celotne družbe. Mladi v Krakovu so dokaz, da je prihodnost v njihovih rokah, in to v takšnih rokah, ki ne trgujejo z orožjem, hkrati pa lažnivo govorijo o miru. Tudi papež Frančišek je med potjo na Poljsko jasno povedal, da je svet v vojni, vendar ne verski, ampak vojni interesov, vojni za denar, naravne vire, prevlado nad narodi. Vsa verstva želijo mir, je dejal, vojno želijo drugi. Krakov je torej kraj klicanja velikega usmiljenja za ves svet. Ne glede na versko ali politično pripadnost. Ne glede na to, kdo smo in kaj smo, če delamo za dobro družbe.
Mladi so v teh dneh znova doživeli drugačno bližino srečanja. Doživeli so mir in veselje, ljubezen in upanje, vero v lepše in boljše. To smo jim dolžni dati. In Krakov naj bo le ena od etap v tem boju za lepši in boljši "nocoj", kajti jutra so po nočnih napadih najgrozovitejša.
Vidik, ki pa ga je ob srečanju mladih v Krakovu še treba poudariti, je vprašanje, koliko ljudi na svetu še, z izjemo papeža Frančiška, združi ljudi v miru in ljubezni. Skoraj dva milijona mladih se je zbralo ob tem človeku, ki nenehno kliče k miru, ki voditelje sveta svari, da z orožjem ne rešujejo sveta, da z obljubami ne preprečijo pokolov. Kateri skrajnež je v preteklosti povezal ljudi v miru? Ga imamo? Janez Pavel - in njegovi plemeniti nasledniki - je človek, ki mu je to začelo uspevati s kratkimi, a vztrajnimi koraki. Ni obupal, ko je obupaval poljski narod. Pokazal je luč. Svetilko upanja, ki jo danes prižigajo ti mladi. Jim bomo dodali svoje olje? Jim bo politika, ki je polna hvale, dala to olje? Po nekaj urah bivanja med mladimi kljub poostrenim varnostnim razmeram v Krakovu ni čutiti pritiska. Mladi so veseli. To veselje bodo kot misijonarji usmiljenja ponesli domov. Tega tisti, ki se urijo po Siriji, Iraku in še kje, ne prinašajo. Prinašajo grozo in strah. Tega srečanje v Krakovu ne bo odpravilo, a pokazalo bo na nekaj, kar uspeva že več kot dva tisoč let. Vera (v dobro in boljše), upanje (v novo in lepše), ljubezen (v vse, ki si ne zaslužijo tistega, česar si ne zaslužim jaz).
