VIDEO: Papež mladim na bdenju: Sooblikujte svet, pustite pečat v zgodovini

Cerkev po svetu | 30.07.2016, 20:52 Marta Jerebič

Na svet nismo prišli, da bi vegetirali, da bi življenje preživeli na kavču, ampak da bi pustili pečat in naučili pomembneže sveta graditi mostove bratstva. S tem papeževim sporočilom bi lahko povzeli sinočnje bdenje na polju usmiljenja, ki se ga je po poročanju Radia Vatikan udeležilo milijon 600 tisoč mladih. Frančišek je v svojem govoru povabil na pot, ki jo je začrtal Bog, k preseganju strahov in prenehanju grozot, ki povzročajo zaprtost in ohromelost. Mladi naj odrasle naučijo sobivanja v različnosti, je pozval papež.

Papež Frančišek je na polje usmiljenja prišel držeč se za roke z mladimi z vsega sveta. Skupaj z njimi je prestopil simbolična sveta vrata. Nekaj mladih ga je nato na papamobilu spremljalo do ogromnega odra, ki je tudi tu za ozadje imel podobo Usmiljenega Jezusa. Uradni del bdenja je vseboval tri pričevanja, med drugim dekleta iz Sirije, ki je spregovorilo o tem, kako ji je krščanska vera pomagala, da je premagala bolečino in grozote vojne.

„Vedno bolj sem prepričana, da Bog obstaja kljub naši bolečini. Verjamem, da nas včasih tudi prek naše bolečine uči pravega pomena ljubezni. Moja vera v Kristusa je razlog za moje veselje in upanje.“

Papež je mladim pojasnil, da mora biti drža kristjanov v luči nasilja in vojn drugačna.

„Sovraštva ne želimo premagati s še več sovraštva, nasilja s še več nasilja ali groze s še več groze. Naš odgovor temu svetu vojne ima ime: imenuje se bratstvo, občestvo, družina.“

Sledila je molitev v tišini za vse, ki trpijo, nato pa je papež s skrbno izbranimi besedami mlade povabil, naj ne bodo zaspana mladina, naj življenja ne spremljajo s kavča.

„Nismo prišli na svet, da bi 'vegetirali', da bi živeli lagodno, da bi iz življenja naredili kavč, ki nas uspava. Nasprotno, prišli smo zaradi nečesa drugega. Da bi pustili sled. Zelo žalostno je iti skozi življenje, ne da bi pustili sled.«

Bog vsakega mladega vabi, da nekaj naredi s svojim življenjem, da sanja in si prizadeva za boljši svet.

„Današnji svet od vas zahteva, da ste protagonisti zgodovine, kajti življenje je lepo vedno, ko ga želimo živeti, vedno, ko želimo pustiti sled. Jezus želi, da tvoje roke gradijo današnji svet. S tabo želi graditi svet. Kakšen bo tvoj odgovor. Da ali ne?“

Papež je mlade pozval, naj gradijo nov svet, ki ne bo narejen iz zidov, ampak mostov. Ob tem jim je dejal, naj se vsi primejo za roke – na ta način so simbolično zgradili edinost, človeški most. Sledilo je češčenje Najsvetejšega. Več kot milijon in pol mladih se je papežu pridružilo v tihi molitvi, nato pa so molili k čenstohovski Mariji s to tradicionalno pesmijo.

Frančišek je po evharističnem blagoslovu zapustil prizorišče, mladi pa so tam preživeli noč. Za mnoge bo to ena tistih izkušenj, ki jim spremeni življenje za vedno.

Papežev govor (prevod Radio Vatikan)

Sirija. Kaj je boljšega, kakor začeti naše bdenje z molitvijo?

»Dragi mladi, lepo je biti tukaj z vami na tem molitvenem bdenju.« Tako je zbrane pozdravil papež Frančišek. Med svojim nagovorom je odmeval na to, kar so povedali mladi pričevalci. Ena izmed njih, Rand iz Sirije, je na koncu svojega pogumnega in ganljivega pričevanja o vojni, bolečini in izgubi prosila, da bi molili za njeno deželo: »Kaj je boljšega, kakor začeti naše bdenje z molitvijo?« Prihajamo z različnih koncev sveta, celin, iz različnih držav, jezikov, kultur, narodov. Smo »otroci« narodov, ki so morda v medsebojnem konfliktu ali celo vojni. Drugi prihajamo iz držav, ki so »v miru«, kjer ni vojnih konfliktov in kjer je mnogo bolečih stvari, ki se dogajajo v svetu, samo del novic in časopisov. Toda zavedamo se, da za nas, danes in tukaj, bolečina in vojna, ki ju živijo številni mladi, nista več nekaj anonimnega, nista več le novica v časopisu, ampak imata ime, obraz, zgodbo, bližino. Vojna v Siriji je danes bolečina in trpljenje mnogih oseb, mnogih mladih – kot je pogumna Rand, ki je tukaj sredi med nami in nas prosi, da bi molili za njeno ljubljeno deželo.

Molimo skupaj. Nič ne upraviči krvi brata

Obstajajo situacije, ki se nam lahko zdijo oddaljene, dokler se jih na kakšen način ne dotaknemo. Obstajajo stvarnosti, ki jih ne razumemo, ker jih gledamo le preko zaslona mobilnega telefona ali računalnika. Ko pa stopimo v stik z življenjem, s tistimi konkretnimi življenji, takrat se zgodi nekaj velikega. Zaslišimo povabilo, da bi postali vpleteni. Kot je rekla Rand: »Dovolj je pozabljenih mest.« Nikoli več se ne sme zgoditi, da bi bili bratje obkroženi s smrtjo in ubijanjem ter bi ob tem čutili, da jim ne bo nihče pomagal. »Dragi prijatelji, vabim vas, da bi skupaj molili zaradi trpljenja številnih žrtev vojne, vojne, ki je v svetu danes, da bi enkrat za vselej lahko razumeli, da nič ne upraviči krvi brata, da ni nič bolj dragocenega kakor oseba, ki jo imamo zraven.«

Ko je tako povabil k molitvi, se je papež Frančišek zahvalil tudi Nataliji in Miguelu, ki sta prav tako z vsemi podelila svoje bitke, svoje notranje vojne, in tudi, kako sta jih presegla: »Sta živo znamenje tistega, kar želi usmiljenje narediti v nas.«

»Sedaj ne bomo začeli kričati proti nekomu,« je nadaljeval sveti oče, »ne bomo se začeli prepirati, ne želimo rušiti, ne želimo žaliti.« Sovraštva ne želimo premagati s še več sovraštva, nasilja s še več nasilja ali groze s še več groze. Naš odgovor temu svetu vojne ima ime: imenuje se bratstvo, občestvo, družina. Praznujemo dejstvo, da prihajamo iz različnih kultur in smo združeni, da bi molili. Naša najboljša beseda, naš najboljši govor, naj bo združenost v molitvi. Tako je papež Frančišek povabil, da bi za trenutek v tišini molili, da bi pred Boga položili tri pričevanja, da bi se identificirali s tistimi, za katere je »družina pojem, ki ne obstaja, dom pa le kraj, kjer se spi in je«, ali s tistimi, ki živijo v strahu prepričanja, da so jih njihove zmote in grehi dokončno izločili. V navzočnost našega Boga pa naj bi mladi položili tudi lastne »vojne«, boje, ki ji vsakdo nosi s seboj v svojem srcu. »Zato, da bi bili v družini, v bratstvu, vas vabim, da vstanete in da skupaj, v tišini, vsi molimo.«

Podoba apostolov na binkošti – strah, tesnoba, ohromelost

Po tišini je papež nadaljeval, da mu je med molitvijo prišla na misel podoba apostolov na binkošti. Ta prizor namreč lahko pomaga razumeti vse tisto, kar Bog sanja, da bi uresničil v naših življenjih, v nas in z nami. Učenci so bili tistega dne zaradi strahu zaprti. Počutili so se ogrožene v okolju, ki jih je preganjalo in jih prisililo, da so ostajali na mestu, ohromljeni. Strah se jih je polastil. In v takšnem kontekstu se je zgodilo nekaj veličastnega. Prišel je Sveti Duh. Ognjeni jeziki so se spustili nadnje in tako se je začela pustolovščina, ki si je ne bi mogli nikoli predstavljati.

Ko smo prisluhnili trem pričevanjem, smo se s svojimi srci dotaknili zgodb in življenj mladih pričevalcev. Videli smo, kako so, kakor učenci, doživeli trenutke, ko so bili polni strahu, ko se je zdelo, da se vse podira. Strah in tesnoba, ki se porodita iz zavesti, da morda ne bomo nikoli več videli svojih dragih, ko bomo enkrat odšli od doma; strah, da se ne bi počutili cenjene in ljubljene; strah, da ne bomo dobili drugih priložnosti. Ti mladi so z nami podelili isto izkušnjo, kot so jo imeli učenci. Izkusili so strah, ki lahko vodi le na en kraj. Kam nas vodi strah? V zaprtost. In kadar se strah zateče v zaprtost, je vedno v družbi svoje »sestre dvojčice«: ohromelosti. Počutiti se ohromeli. Čutiti, da v tem svetu, v naših mestih, v naših skupnostih, ni več prostora, da bi rastli, da bi sanjali, da bi ustvarjali, da bi gledali obzorja, skratka, da bi živeli – to je zlo, ki je med največjimi, ki se nam lahko pripetijo v življenju, zlasti v mladosti. Zaradi ohromelosti izgubimo okus veselja nad srečanjem, prijateljstvom, okus skupnega sanjanja in hoje skupaj z drugimi. Od drugih nas oddalji, prepreči nam, da bi se prijeli za roke.

Ko se srečo zamenja z divanom oz. kanapejem …

Vendar pa v življenju obstaja še nevarnejša ohromelost, ki jo je pogosto težko identificirati in za katero nas veliko stane, da jo prepoznamo. Gre za ohromelost, do katere pride takrat, ko se srečo zamenja z divanom oz. kanapejem: »Da, verjeti, da potrebujemo dober divan, da bi bili srečni. Divan, ki nam pomaga, da bi nam bilo udobno, da bi bili mirni in zares varni.« Eden tistih modernih divanov, z masažo, da lahko zaspimo, ki nam zagotavljajo ure miru, ko se lahko pred računalnikom preselimo v svet video igric. Divan, ki preprečuje vsako obliko bolečine in bojazni. Divan, zaradi katerega ostanemo zaprti doma, se ne naprezamo in nimamo skrbi. »Divan-sreča (kanapa-szczęście) je verjetno tiha ohromelost, ki nas lahko najbolj uniči; ki lahko uniči mladost. Zakaj? Ker počasi, ne da bi se zavedli, zaspimo; ter smo zaspani in zmedeni, ... medtem ko drugi – ki so morda bolj živi, čeprav ne boljši – odločajo o naši prihodnosti.« Nedvomno je za marsikoga lažje in koristno imeti zaspane in zmedene mlade, ki srečo zamešajo z divanom. Za marsikoga je to primerneje, kakor pa imeti budne mlade, željne, da bi odgovorili na Božje sanje in na vsa hrepenenja srca. Vas sprašujem: želite biti mladi zaspani in zmedeni? Želite, da drugi odločajo namesto vas? Želite biti svobodni? Želite biti budni? Se želite boriti za vašo prihodnost?

Prišli smo, da bi pustili sled

Toda resnica je nekaj drugega: »Dragi mladi, nismo prišli na svet, da bi 'vegetirali', da bi živeli lagodno, da bi iz življenja naredili divan, ki bi nas uspaval; nasprotno, prišli smo zaradi nečesa drugega, da bi pustili sled. Zelo žalostno je iti skozi življenje, ne da bi pustili sled.« Kadar izberemo udobje, ko srečo zamešamo s potrošnjo, takrat je cena, ki jo plačamo, zelo visoka: izgubimo svobodo. Nismo svobodni, da bi pustili sled. Mnogo ljudi je, ki ne želijo, da so mladi svobodni. Svojo svobodo moramo braniti. V tem je težka ohromelost: ko začnemo misliti, da je sreča sinonim za udobje, da biti srečen pomeni hoditi skozi življenje zaspan ali omamljen. Jasno je, da mamila škodujejo, a obstajajo tudi mnoga mamila, ki so družbeno sprejeta, a nas prav tako ali pa še bolj spremenijo v sužnje. Tako prva kot druga nas oropajo za največje dobro, ki je svoboda.

Hoditi za Jezusom – divan zamenjati za par čevljev

Jezus je Gospod tveganja, večnega »onstran«. Jezus ni Gospod »komforta«, varnosti, udobja. Da bi hodili za Jezusom, je potrebno imeti določeno količino poguma, potrebno se je odločiti in divan zamenjati za par čevljev, ki ti pomagajo hoditi po poteh, ki si jih nisi nikoli predstavljal, po poteh, ki lahko odprejo nova obzorja, sposobnih okužiti z veseljem, tistim veseljem, ki se rodi iz Božje ljubezni, veseljem, ki v tvoje srce spusti vsako dejanje in vsako držo usmiljenja. Hoditi po poteh sledeč »norosti« našega Boga, ki nas uči srečevati ga v lačnem, žejnem, nagem, bolnem, v prijatelju, ki je končal slabo, v jetniku, beguncu, migrantu, v bližnjem, ki je sam. Hoditi po poteh našega Boga, ki nas vabi biti »politični akterji, osebe, ki mislijo, družbeni animatorji«; ki nas spodbuja, da bi si zamislili bolj solidarno ekonomijo: »V vseh okoljih, kjer se nahajate, vas Božja ljubezen vabi, da bi prinašali veselo novico, da bi iz svojih življenj naredili dar Zanj in za druge.« To pomeni biti pogumni in biti svobodni.

Mladi bi papežu lahko odgovorili, da to ni za vse, ampak samo za nekatere izbrance: »Da, in ti izbranci so vsi, ki so pripravljeni svoje življenje deliti z drugimi.« Na isti način, s katerim je Sveti Duh preoblikoval srca učencev na binkoštni dan, ko so bili ohromljeni, je storil tudi s tremi pričevalci. Miguel, ki se je rešil zasvojenosti z mamili, je pripovedoval, kako je na dan, ko so mu zaupali odgovornost, da bi prispeval k boljšemu delovanju hiše, začel dojemati, kaj od njega zahteva Bog. Tako se je začelo njegovo preoblikovanje.

Bog čaka tebe

To je skrivnost, ki smo jo poklicani izkusiti vsi: »Bog od tebe nekaj pričakuje. Ste razumeli? Bog od tebe nekaj pričakuje. Bog nekaj hoče od tebe, Bog čaka tebe. Bog prihaja, da razbije naše zaprtosti, prihaja, da odpre vrata naših življenj, naših nazorov, naših pogledov. Bog prihaja, da odpre vse, kar te zapira. Vabi te, da bi sanjal, želi ti pokazati, da je svet s teboj lahko drugačen. Tako je: če od sebe ne boš dal najboljše, svet ne bo drugačen.« To je izziv.

Današnji čas potrebuje mlade s čevlji

»Današnji čas ne potrebuje mladih-divanov (młodzi kanapowi), temveč mlade s čevlji, oziroma še bolje, s podloženimi gojzarji.« Ta čas sprejme le igralce, ki so člani prvega moštva, za rezervne igralce ni prostora. Današnji svet od vas zahteva, da ste protagonisti zgodovine, kajti življenje je lepo vedno, ko ga želimo živeti, vedno, ko želimo pustiti sled. Zgodovina danes od nas zahteva, da branimo svoje dostojanstvo in ne pustimo, da drugi odločajo o naši prihodnosti. Sami moramo odločiti o svoji prihodnosti. Tako kot na binkošti želi Gospod uresničiti enega največjih čudežev, ki jih lahko izkusimo: storiti, da se tvoje roke, moje roke, naše roke, preoblikujejo v znamenja sprave, občestva, ustvarjanja. Želi tvoje roke, da bi še naprej gradil današnji svet. Želi ga graditi s teboj. In ti? Kaj boš odgovoril? Da ali ne?

Ko nas pokliče, gleda vse tisto, kar lahko naredimo

Tudi na to svetemu očetu mladi lahko odgovorijo, da so zelo omejeni in da so grešniki. A Gospod, kadar nas kliče, ne misli na to, kaj smo, kaj smo bili, kaj smo naredili ali kaj smo nehali delati. Nasprotno: v trenutku, ko nas pokliče, gleda vse tisto, kar lahko naredimo, vso ljubezen, s katero smo sposobni okužiti. On vedno stavi na prihodnost, na jutri. Jezus te naravnava na obzorje, nikoli na muzej. »Zato, prijatelji, te Jezus danes vabi, kliče te, da pustiš svojo sled v življenju, sled, ki zaznamuje zgodovino, ki zaznamuje tvojo zgodovino in zgodovino mnogih.«

Lažje je graditi mostove kakor dvigovati zidove

Današnje življenje nam pravi, da je zelo lahko uperiti pozornost na tisto, kar nas ločuje. Od nas bi radi, da verjamemo, da je zapreti se najboljši način, kako se zavarovati pred tistim, kar nam škoduje. »Danes mi, odrasli, potrebujemo vas, da nas naučite sobivati v različnosti, v dialogu, v medsebojnem deljenju multikulturnosti ne kot grožnje, ampak kot priložnosti. Vi ste priložnost za prihodnost! Imejte pogum, da nas naučite, da je lažje graditi mostove kakor dvigovati zidove! Tega se moramo naučiti! Vsi skupaj prosimo, da od nas zahtevate, da bi hodili po poteh bratstva.« Da ste vi naši tožniki, če mi izberemo zidove, vojne. Graditi mostove! Papež Frančišek je mlade povabil, da bi prvi most zgradili kar takoj: tako, da si podajo roke. Potrebno je tvegati. To je veliki bratski most, prvobitni most. Kako ga narediti, se lahko naučijo tudi velikaši tega sveta. In sicer ne, da bi naredili eno fotografijo, ko si podajo roke, mislijo pa nekaj drugega, ampak, da bi še naprej gradili mostove, vedno večje: »Da bi bil ta človeški most seme mnogih drugih, da bi bil sled.«

Danes te Jezus, ki je pot, vabi, da pustiš svojo sled v zgodovini. On, ki je življenje, te vabi, da pustiš sled, ki tvojo zgodovino in zgodovino mnogih drugih napolni z življenjem. On, ki je resnica, te vabi, da zapustiš ceste ločitev, sporov, nesmisla. »Si za stvar? Kaj sedaj odgovarjajo tvoje roke in tvoje noge Gospodu, ki je pot, resnica in življenje? Gospod naj blagoslovi vaše sanje!«