Enajst mož odmaknjenih v divjino

| 01.07.2016, 13:03 Jože Bartolj

Enajst mož se nas je odpravilo za pet dni v divjino slovenskih gozdov. 120-kilometrsko pot smo začeli v Iški vasi, na končni postaji ene od linij Ljubljanskega potniškega prometa. V prvi gostilni v Iškem Vintgarju se sploh ne ustavimo. Kmalu bosi prečkamo naraslo Iško, kar je simbolno pomenilo odmik v divjino.

Ozka pot ob reki do sotočja Iške in Zale, brez-signalno območje kanjona, sopara z rahlim dežjem in soncem obenem, prvi postanek za duhovni nagovor na pobočju nad reko, in kar oster vzpon do Krvave Peči, so nam dali vedeti, da smo se odmaknili iz vsakdana življenja. Da bi zajeli iz nevsakdanjih doživetij, razmišljanj, moških pogovorov, … in Njegove milosti.

Prvo prenočišče v Mohorjih, majhni in prijazni vasici na Rutarski planoti, je bilo preprosto, skromno in primerno za odmik v divjini. Po večernem moškem pogovoru, zahvaljevalni molitvi, po razdelitvi čepkov za ušesa, smo utonili v rahli spanec in smrčanje.

Zgodnje vstajanje ob 5.30 nikogar ne moti. Ob šestih smo že na poti proti Blokam. Maša na obrežju jezera, vedno bolj odprti pogovori med možmi, gostilne brez hrane, odmik v “puščavo” (ena ura v solo samoti) z razmislekom “kje me Gospod kliče, da vztrajam”, mraz in veter, izguba prave smeri in posledično daljša pot, nobenega nerganja nad voditeljem, začetki novih prijateljstev, tovariška pomoč, gibanje po območju medveda, pivo v majhnem lokalu v Starem trgu pri Ložu, spanje na paletah v bivši farovški štali, večerni pogled nazaj na dan, nočno neurje. Vse to. Nevsakdanje, preprosto, razburljivo, navdihujoče. Za marsikoga od nas tudi boleče … Na več načinov.

Kratek enourni sprehod do gradu Snežnik, “žehta” prešvicanih cunj in kopanje rahlo usmrajenih teles v mrzlem izviru za gradom. Daljši počitek. Eno koleno se je razbolelo preko mere in našlo prevoz do Mašuna. Posledično srečanje in pogovor z gospo je morda pomenilo nov življenjski začetek. Deset se nas je zapodilo v 55-kilometrsko divjino Snežniških gozdov. Vemo, da je vmes (morda) obljuden samo Mašun, bivša gozdarska in lovska postojanka. Koča na vrhu Snežnika in Sviščaki so gotovo zaprti. Vemo, da se v labirintu gozdnih poti, vlak in cest ne smemo izgubiti. Že prvi vzpon v – zaradi žleda – podrto pobočje nad gradom nas preizkusi. Za pravo smer potrebujemo kompas. Potrpežljivo prebijanje skozi goščavo podrtih debel, zaraščeno pobočje in nekaj lahkega plezanja nas po kaki uri privede na pravo pot. Nobenega nerganja nad vodenjem, pač pa veliko zaupanje. Hvala možje! Zahvalna molitev. Srca so pripravljena na pričevanja. Ona prava moška, do globin bolečine. Začelo se je spontano in se kar nadaljevalo … Zaupanje in odkritost. Tudi “puščava” sredi gozda, razbiti štori s sledovi medvedjih šap, pripomorejo k iskrenosti. Rahel dež, pot se vleče, vrtače so zaraščene, čevlji mokri. Pričakovanje spanja na odprtem. A gostišče na Mašunu je odprto. Še več, Gospod nam je sredi snežniških gozdov pripravil suhe postelje, ki jih v skladu z ‘Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Flp 4,12-13’ tudi hvaležno sprejmemo. Posušimo mokre cunje in čevlje, se stuširamo, zahvalimo Gospodu in povečerjamo.

Razbolelo koleno se je rehabilitiralo in bilo drugo jutro pripravljeno na vzpon na Snežnik. Uvedemo duhovne pogovore na koncu kolone. Slutimo kakšno spreobrnjenje … Gor-dol skozi gozdove se je končalo s strmim vzponom na vrh Snežnika. Nismo daleč od meje Slovenije s Hrvaško. Vidimo morje in skoraj celotno domovino. Lepo je. Sveta maša na vrhu se zdi vrhunec poti. Po maši pojemo ter utrujeni pozaspimo med cvetličnimi aranžmaji. Proti večeru se spustimo do Sviščakov.

Nepričakovano odprta planinska koča, pivo, zavetje štirih sten, obljuba tople večerje … Izzivanje mož in nekaj strahu pred spanjem med medvedi. Vseeno se odpravimo naprej v globino gozda. Odločimo se, da prespimo zunaj pod milim nebom. Zakurimo ogenj in si podelimo dnevna spoznanja. Še duhovni nagovor – ne boste verjeli, kaj je duhovni voditelj izbral – o strahu in pogumu. Večerna molitev, priprava ležišč, ogenj, ki pojenjuje, polhi, ki padajo z dreves, šumenje vetra (hvala Bogu zanj – vsaj nismo slišali gomazenja nočnih živali), luna, ki je vzšla med drevjem, tišina, četudi brez spanca, premišljevanje o “kaj je meni tega treba”, možnost nočnega srečanja z medvedom, … Vse to nas v prvih jutranjih urah vendarle zaziba v spanec.

Kakšno uro naprej od našega ležišča drugo jutro opazimo sveže odtise medvedovih šap. Poznavalec oceni, da je kar velika mrcina. Morda gredo komu mravljinci po hrbtu. Sveta maša na že mediteranskem Kozleku in spust do Ilirske Bistrice. Civilizacija, vročina, vlak in veselje na zaključku poti. Bravo možje!

Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.

Več komentarjev na Casnik.si