Papež z duhovniki
Papež duhovnikom: iščite izgubljene, vključujte in se veselite
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Papež Frančišek je na današnji slovesni praznik Srca Jezusovega na trgu sv. Petra daroval sveto mašo ob sklepu jubileja duhovnikov. Ob zgledu Srca Dobrega pastirja jim je spregovoril, kakšno mora biti njihovo srce. Poudaril je, da morajo iskati, vključevati in se veseliti.
Po papeževih besedah je srce Dobrega Pastirja usmiljenje samo, ki jim pravi, da njegova ljubezen nima meja, se ne utrudi in se nikoli ne preda. Še posebej je usmerjeno proti najbolj oddaljenim, saj želi doseči vse in nikogar izgubiti. Ob Srcu Jezusovem se postavlja temeljno vprašanje duhovniškega življenja, namreč, kam je usmerjeno srce duhovnika. Kot je bil Jezus usmerjen v Očeta in ljudi, mora tudi srce Kristusovega pastirja poznati le dve usmeritvi: Gospoda in ljudi. Iz tega izhajajo tri lastnosti srca pastirja – iskati, vključevati in veseliti se. Pastir gre iskat izgubljeno ovco: »Ne prestraši se nevarnosti, brez zadržkov se odpravi ven z območja pašnikov in zunaj svojega delovnega časa. Ne pusti si plačati nadur.« Pastir ima srce, ki ne omeji svojega časa in prostora. »Gorje pastirju, ki privatizira svoje poslanstvo,« je dejal papež in nato dodal, da je duhovnik pastir, ne nadzornik črede.
»Poslanstvu se predaja ne samo 50 ali 60 odstotno, ampak z vso svojo bitjo . … Ne zaustavi se ob razočaranjih in ob naporih se ne preda … Ne pušča le odprtih vrat, ampak gre ven iskat tistega, ki skozi vrata noče več vstopiti.«
Druga pomembna lastnost duhovnikovega srca je vključevanje. »Nihče ni izključen iz duhovnikovega srca, iz njegove molitve in iz njegovega nasmeha. Z ljubečim pogledom in očetovskim srcem sprejema, vključuje in, kadar mora opominjati, je to vedno zato, da zbližuje; nikogar ne prezira, ampak je pripravljen umazati si roke za vse. Dobri Pastir nima rokavic.«
Duhovnik prav tako ne čaka na pozdrave in komplimente drugih, ampak prvi ponudi roko. Ne ošteva tistega, ki zapusti pot ali se na njej izgubi, ampak je vedno pripravljen znova vključevati in zgladiti spore.
Tretja lastnost duhovnika je veselje: »Duhovnik v molitvi odkrije tolažbo Boga in izkusi, da ni nič močnejšega od njegove ljubezni. Zato je notranje veder, je srečen, da je kanal usmiljenja in približevanja človeka k Božjemu Srcu. Žalost zanj ni nekaj normalnega, ampak je samo prehodna; strogost mu je tuja, ker je pastir v skladu s krotkim Božjim Srcem,« je še dejal papež in se jim zahvalil za njihov 'da' Gospodu.
