Čuki: Bodimo ponosni na slovensko glasbo!

| 22.04.2016, 22:20 Rok Mihevc

V tokratnem petkovem večeru smo gostili nočne ptice – Čuke. Pričarali so nam lep večer, poln slovenske glasbe.

Začetki skupine

Ustanovno leto skupine Čukov sega že skoraj 30 let nazaj. Jože Potrebuješ: „Ustanovni član naše skupine je Marjan Malovrh, ki je že prej igral z našim Vinkom. Ko sva se z Markom leta 1988 vrnila iz vojske, sta Marjan in Vinko prišla vprašat moje starše, če bi igral v skupini. Potem se nam je pridružil bratranec Matjaž, pred osmimi leti pa je prišel še Škofjeločan Jernej,  zamenjal je Marka, ki se je odločil za samostojno pot.“

Jože Potrebuješ je v glasbeni sveto stopil z igranjem harmonike, nadaljeval s kitaro, spletel gnezdo, vanj povabil prijetelje in začela se je dogajati glasbena pravljica. Živi kar poje, poje kar živi, ljubi življenje, prepleteno z glasbo in vedno, ko se sredi noči vrne domov, poljubil svoji hčerki in ženo, ker se zaveda kraljestva naše sreče.

Vinko Cankar ne orje le estradne njive, ampak tudi domače, je dobri pastir veliki čredi ovc, skrben oče in poslušen mož potrpežljive glasbenikove žene, ki če ga dolgo ni domov, pomisli, da se je odločil: "Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal in za zmeraj odpotoval," kot poje v Poletni.

Matjaž Končan je vedno, ampak res vedno, nasmejan. Mogoče tudi zato, ker si je od nekdaj znal izbrati dobro družbo, od  malega ima rad živali. Imel je tudi ovco, ki je postala okoliška eko kosilnica, zato se sedaj v vlogi čuka odlično počuti -  posebej ponoči. Ribič po duši, pa ne Pepe, glasbenik po srcu, letos tudi malce "okrogel."

Jernej Tozon je najprej žagal, kakšno deščico sem ter tja, bil člane enega in edinega, s kratkim rokom delovanja, Štrudl bedna. Po dveh letih je vrgel puško v koruzo, v roke vzel plenice in s Poletno nočjo prepričal Čuke, da so ga sprejeli v svoje gnezdo. Najmlajši, ki je tudi tokrat obljubljal: "daj mi poljub, pa ti vrnem ga nazaj."

Čuki o glasbeni poti

Jože Potrebuješ: „Pri naši hiši ukvarjanje z glasbo ni bilo ravno spoštovano delo, saj je bilo treba veliko postoriti v gozdu, na njivi ... Za mojo glasbeno kariero pa je pravzaprav kriv Miklavž, ki mi je pri petih letih prinesel harmoniko. Če primerjam naše družine, je bila prav moja najman glasbena. Vsi ostali imajo več glasbenih korenin kot jaz. Moj prvi idol je bil Matjažev oče, ljudski godec, ki je razveseljeval s harmoniko. K njim sem zelo rad hodil, saj je bila tam glasba doma.“

Matjaž Končan: „Najprej sem igral klarinet. V glasbeno šolo sem hodil štiri leta, ampak vedno me je bolj zanimala harmonika,  igrala sta jo tudi oče in stari oče. Na začetku me je učil oče, potem tudi mojster Niko Zajec. Potem sem začel igrati na porokah in rojstnih dnevih, čez pet let pa sem prišel k Čukom.“

Jernej Tozon prihaja iz priznane škofjeloške glasbene družine Tozon. „Začel pa sem s klavirjem, potem pa sem ugotovil, da klavirja ne morem nositi na zabave. Tako sem začel igrati kitaro in tako očaral marsikatero punco.“

Pesem Ta vlak

„Pesem je stara 25 let,  znamenita je zato, ker ima izjemno domoljubno besedilo, čeprav  Slovenije konkretno ne poimenujem. Posneli smo videospot, tako da smo si za dva dni sposodili muzejsko kompozicijo vlaka. Takrat smo "pokurili" osem ton premoga. Pesem pa je tudi po tolikih letih še vedno zelo aktualna.“

O pesmi Kraljestvo naše sreče

„Pesem se je rodila ponoči, tako kot vse ostale. Mislim, da še nobene nisem napisal podnevi. Besedilo je napisal Marko, jaz sem jo uglasbil. Potem smo šli na festival Polka in valček in suvereno zmagali. Takrat je bila narodno zabavna glasba v zatonu, ampak mislim, da se je takrat začela nova era. In pesem je še vedno pravi hit.“

O novi pesmi Zdaj pa kozarce vsi v zrak

„Tudi pri tej pesmi smo posneli videospot. Na splošno radi snemamo videospote in jim posvetimo veliko pozornosti, saj ljude radi kaj lepega vidijo. Ta naša Slovenija je lepa in si zasluži mnogo več, kakor sami lahko pokažemo. Sprašujemo se, kje je začetna iskra, ki smo jo imeli Slovenci ob osamosvajanju. Je ugasnila? Pri enih ja, pri drugih ne.“

O pesmi Slomšek je naš patron

„Ko je papež prišel v Maribor, smo bili  s strani Radia Ognjišče povabljeni, da bi nastopili in napisali pesem o Slomšku. Rekel sem, da lahko nastopamo, za pesem pa  ne bo časa, ker smo imeli s skupino preveč dela. Mesec dni pred obiskom sem kar naenkrat dobil angino,  imel dovolj časa in pesem spisal v enem popoldnevu.“

Čuki o pozitivnih straneh naše Slovenije

Jože: „Smo izredno pevsko nadarjen narod, predvsem kar zadeva večglasno petje. Ko hodimo po Sloveniji,  se takoj najdejo ljudje, ki znajo peti in ogromno se poje. Izpostavil bi tudi dobrodelnost, Slovenci znamo pomagati drug drugemu in to je opaziti predvsem na dobrodelnih nastopih."

Vinko: „Najprej bi izpostavil lepote naše skupne domovine, kjer se v petdesetih kilometrih narava čisto spremeni, tudi arhitektura. Pa naši športniki, kaj vse delajo, kako daleč skačejo.“

Matjaž: „Mislim, da smo priden in deloven narod. Moram pa reči, da smo preveč ponižni in prehitro pokleknemo. Morali bi biti bolj pokončni.

Jernej: „Mislim, da so že vse povedali, lahko pa še dodam to, da sem ponosen na lepoto Slovenk. Kamorkoli gremo čez mejo, se zmeraj radi vrnemo domov, tudi zaradi lepih Slovenk.“