Na poti v Emavs

| 08.04.2016, 13:11

Vsako leto znova se me močno dotakne pot učencev v Emavs. Ko sem bila majhna sem vedno po veliki noči čakala, da se bo tudi meni na poti pridružil Gospod. Leta so tekla in kaj kmalu sem spoznala, da so to le otroške sanje, vedno bolj pa spoznavam, da ga lahko srečam vsak dan v podobi človeka, ki zna in zmore deliti kruh in govoriti o usmiljenju tako, da srce gori. Tudi v letošnjem velikonočnem času je še vedno med nami kar nekaj ljudi, ki znajo iz Božje besede črpati moč, po svetu je vedno več takih, ki jih opogumlja beseda in zgled papeža Frančiška. Žal pa se naš novodobni Emavs pogosto konča v množici beguncev, v bančni luknji ali na Centrih za socialno delo, pri izkoriščanih delavcih v gozdovih in na gradbiščih, da o Hudi jami niti ne govorim; nekateri pričakujejo, da bodo Gospoda srečali v glasu ulice, drugi v bančnih oazah, tretji se moramo vprašati. »Gospod kje si, kje je naša pot?«

Po vsakem odkritem škandalu se sprašujem a je sploh še kakšna možna varianta človeškega pohlepa in neumnosti, ki je nismo v teh petindvajsetih letih naše tako zaželene samostojnosti doživeli. Doumeti moramo, da Slovenija ni oaza miru ali raj pod Triglavom, kot radi rečemo, pač pa v dobrem in slabem del svetovnega dogajanja. Družba, država, žal, tudi Cerkev, je padla na izpitu; oceno nezadostno, kot jo je predsednik dal vojski, si dajemo tudi na področju sociale, zdravstva, šolstva, da o gospodarstvu niti ne govorim. Že ustaljena praksa je, da za vse slabo krivimo državo in medije. Nekateri res pretiravajo ali zaradi tolerance obstoječemu sistemu pljuvajo v veter. Toda veter veje, koder hoče in nemalokrat se zgodi bumerang. Moramo si priznati, da tudi svetovni učitelji demokracije doživljajo enako.

Begunci, migranti tavajo, trpijo, umirajo. Koga to več zanima? Glavno, da gre njihov mimohod mimo naše dežele, mimo našega doma. Učenca sta na poti v Emavs povabila sopotnika naj se jima pridruži pri mizi; sprašujem se a bi tudi mi, neverni ali pravoverni to storili? Ko se zgodi teroristični napad v Evropi nas še vedno presune, ker je blizu, obsojamo z vsemi demokratičnimi ukrepi in prav je tako; a imamo enako mero sočutja tudi takrat, ko na vojnih žariščih v Afriki ali na Bližnjem vzhodu umirajo množice ljudi, med njimi tudi otroci?

Z zanimanjem smo spremljali sojenje v Hagu. Spet smo bili priča polovičarstvu. Enega obsodit, drugega ne, za isto stvar, za tisoče zavedenih, za tisoče mrtvih, za tisoče pregnanih. Težko je razumeti, če se osredotočimo na Balkansko morijo pred dvajsetimi leti, toda če imamo v sebi vsaj trohico samokritičnosti in pomislimo na plastične zabojčke kosti ljudi, ki so živeli in umrli v našem raju pod Triglavom pred sedemdesetimi leti je tudi naša pravičnost pod velikim vprašajem. V letu usmiljenja je čas, kaj čas, dolžnost, da mrtve pokopljemo. Če bomo naredili samo to, bo Slovensko leto usmiljenja upravičilo vstop skozi sveta vrata.

V teh dneh začenjamo pri Karitas pobudo Pomagajmo preživeti. Več kot dvajset tisoč družin potrebuje in pričakuje našo pomoč. A smo se pripravljeni, na našem potovanju v Emavs, ustaviti in reči človeku v stiski na ostane in večerja z nami. To je le simbolika, saj vemo, da človek ne živi samo od kruha. Sočutje je prvo, darovanje je le posledica čutenja srca. Pridige in zakoni o socialni pravičnosti so premalo, tudi kazanje s prstom na državo ne opraviči naše brezbrižnosti. Pa vendar, Panamski dokumenti so odkrili, da je brezbrižnost in pohlep največja beda našega časa. Res ne vem kako se počutijo ljudje, ki so to počeli z namenom, da kopičijo bogastvo le zase, na drugi strani pa imamo po svetu ljudi, ki živijo v bedi in blatu.

Ni potrebno kazati na politična in slavna imena po svetu. Dogaja se tudi v raju pod Triglavom. Mediji, taki ali drugačni, so pokazali bedo delavcev v gozdarstvu. Ja, z njimi je baje za en dan delal tudi gospod predsednik. Verjamem, da so odgovorni ob njegovem obisku pokazali vse v najlepši luči, pa vendar, če je ali če ni videl kaj se dogaja, si tudi on in vsi mi zaslužimo oceno nezadostno. Pa niso le delavci v gozdarstvu, veliko takih primerov je tudi v gradbeništvu in drugih poklicih, kjer je delovna obleka razvrednotena, človek, ki jo nosi pa ponižan na nivo sužnja.

V zadnjem času je zelo moderna beseda 'stroka'. Spomnim se besed pokojnega psihologa Bogdana Žorža, ki je neštetokrat rekel: »Kar je stroka pred leti zakuhala, danes taista stroka popravlja.« Pri tem je navadno imel v mislih permisivno vzgojo in posledice tega so vidne na vseh področjih. Morda so se tudi zato ljudje osvestili in predvsem tistim, ki svoja dejanja opravičujejo s 'strokovnim delom' premalo zaupamo. Žal, res žal.

Poglejmo v zdravstvo, na dan, ko so bila odkrita grda dejanja gospoda doktorja na nevrološki kliniki ali milo rečeno 'pomote' v plinih na urgenci,

je marsikateri bolnik doživel strah pred stroko. In epilog; gospa ministrica bo ugotavljanje nepravilnosti prepustila stroki. Sprašujem se kateri? Star slovenski pregovor pravi, da vrana vrani ni še nikoli izkljuvala oči.

Isto velja pri odvzetih dečkih s strani centra za socialno delo. Ne bom se spuščala v podrobnosti, le boli me, da se kaj malo sprašujemo kaj je narobe v naši družbi. Dan za dnem slišimo o nasilju v družinah, nočna kronika je polna prepovedi približevanja, polna nasilja človeka nad človekom. Materinski domovi in varne hiše rešujejo zadeve pred robom prepada, kaj pa ko gre čez? Na tej poti v Emavs ljudje mižimo. Dan potem pa stalno ponavljamo kaj je in kaj ni naredila stroka. Stroka ima pravico in dolžnost pomagati, v primeru teh dečkov je bila stroka v izvoru samega problema prepozna in neučinkovita, žal. Zelo se mi smilita otroka, pa tudi dedek in babica, vendar zaradi tega mamica ne bo oživela. In prav zato sem odločno proti, da take intimne zadeve neke družine polnijo strani rumenega tiska, kaj šele politična scena. Izkoristiti stisko nekoga za dosego plačanih člankov in političnih ciljev ni niti etično niti usmiljeno dejanje.

Življenje je najboljša šola, zato izkoristite znanje; pa vse dobro vam želim!