Papež Frančišek med polnočno mašo: V tej noči se nam odkriva pot, ki jo moramo prehoditi, da bomo dosegli cilj
Svet | 25.12.2015, 07:43
»To noč je zasijala 'velika luč' (Iz 9,1); nad vsemi nami je zasvetila luč Jezusovega rojstva. Kako resnične in sodobne so besede preroka Izaija, ki smo jih slišali: 'Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje!'« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na božično noč v baziliki sv. Petra v Rimu. (Iz 9,2).
Naše srce je že bilo polno veselja v pričakovanju tega trenutka; zdaj pa se to občutje še pomnoži in prekipeva, ker se je obljuba izpolnila in se končno uresničila. Veselje in radost nam zagotavljata, da sporočilo, ki ga vsebuje ta noč, resnično prihaja od Boga. Ni prostora za dvom; pustimo ga dvomljivcem, ki nikoli ne najdejo resnice, ker sprašujejo samo razum. Ni prostora za brezbrižnost, ki vlada v srcu tistih, ki ne zmorejo ljubiti, ker jih je strah, da bi kaj izgubili. Pregnana je vsaka žalost, ker je Dete Jezus pravi tolažnik srca.
Danes se je rodil Božji Sin: vse se je spremenilo. Zveličar sveta prihaja, da postane deležen naše človeške narave, nismo več sami in zapuščeni. Devica nam ponuja svojega Sina kot začetek novega življenja. Resnična luč prihaja razsvetlit naše življenje, pogosto zavito v senco greha. Danes znova odkrivamo, kdo smo! V tej noči se nam odkriva pot, ki jo moramo prehoditi, da bomo dosegli cilj. Zdaj mora izginiti vsak strah in preplašenost, ker nam luč kaže pot proti Betlehemu. Ne moremo ostati negibni. Ni nam dovoljeno obstati na mestu. Moramo iti pogledat svojega Zveličarja, položenega v jasli. To je razlog za veselje in radost: to Dete je »rojeno za nas«, »nam je dano«, kot oznanja Izaija (prim. Iz 9,5). Ljudstvu, ki že dva tisoč let hodi po vseh poteh sveta, da bi vsakega človeka pritegnilo v to veselje, je zaupano poslanstvo, da predstavi »kneza miru« in postane njegovo učinkovito orodje med narodi.
Ko torej slišimo, da se govori o Kristusovem rojstvu, ostanimo v molku in pustimo, da spregovori samo Otrok; vtisnimo v svoje srce njegove besede, ne da bi odmaknili pogled z njegovega obličja. Če ga vzamemo v naročje in se mu pustimo objeti, nam bo prinesel mir srca, ki ne bo imel konca. Ta Otrok nas uči, kaj je zares bistveno v našem življenju. Rodi se v uboštvu sveta, ker zanj in za njegovo družino ni bilo prostora v prenočišču. Zatočišče in oporo najde v hlevu in je položen v živalske jasli. In vendar iz tega niča izvira luč Božja slave. Tu se za ljudi preprostega srca začenja pot resnične osvoboditve in večne rešitve.
Od tega Otroka, ki na svojem obličju nosi vtisnjene poteze dobrote, usmiljenja in ljubezni Boga Očeta, izvira za vse nas, njegove učence, kakor uči apostol Pavel, naloga, da »se odpovemo brezbožnosti« in bogastvu sveta, da bi živeli »razumno, pravično in res pobožno« (Tit 2,12).
V družbi, pogosto pijani od porabništva in užitka, obilja in udobja, videza in samoljubja, nas On kliče k treznemu vedenju, to je k preprostemu, uravnoteženemu, premočrtnemu, sposobnemu dojeti in živeti bistveno. V svetu, ki je prevečkrat trd do grešnika in popustljiv do greha, je potrebno gojiti močan čut pravičnosti, iskanja in udejanjanja Božje volje. Znotraj kulture brezbrižnosti, ki neredko slednjič postane neusmiljena, naj bo naš življenjski slog raje poln pobožnosti, empatije, sočutja, usmiljenja, ki jih vsak dan črpamo iz vodnjaka molitve.
Kakor betlehemskim pastirjem naj se tudi nam oči napolnijo z začudenjem in občudovanjem, ko v Detetu Jezusu zremo Božjega Sina. In pred njim naj iz naših src privre molitev: »Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje rešenje!« (Ps 85,8).
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir: Radio Vatikan
