Referendum- ledena gora za Titanik skrajne levice

Slovenija | 17.12.2015, 14:12 Marta Jerebič

Če je včasih veljalo, da je moški čast svoje dame pred ljubimcem branil tako, da ga je z rokavico izzval na dvoboj, je tokrat v polju zahtev po spreminjanju družinske zakonodaje tako, da želi zapeljivec našemu kavalirju spotakniti nogo, in si utreti prosto pot do predmeta poželenja. Izziva ni pripravljen sprejeti v odprtem soočenju iz oči v oči, zato se posluži zvijačne prevare. Podobno je z zagovorniki sprememb družinske zakonodaje, ki tokrat že tretjič spodkopavajo temelje krščanske Evrope.

Soočanja stališč in kritično presojo pripušča propagandni stroj v javnost le po skrbno stehtanih odmerkih, za katere verjame da ne bodo načeli slepe poslušnosti vernikov levice. Nenehna zavajanja pro-homoseksualnih organizacij in posameznikov se ne menijo kaj dosti za argumentirane zavrnitve Koalicije za otroke gre, in tistih posameznikov, ki smo stopili na stran slovenskega človeka, v zaščito pravici in koristi otrok do očeta in mame. Resnega argumenta ZA poseganje v družino ni.

Tudi odprtega družbenega pogovora ne. Izostal je predvsem zaradi trdnega prepričanja da bodo po hitrem postopku uvedli novo definicijo družine, referendum pa bodo preprečili s pravnimi sredstvi. Ker je načrt propadel, se jih že loteva panika. Pospešeno novačijo vse mogoče zagovornike sprememb, ki bodo skušali njihov Titanik obdržati na površju. A veseliti so se začeli prehitro, in ledena gora v obliki referenduma se približuje z veliko naglico. 

Jasno je treba poudariti, da s tokratnim napadom na družino, ki je nesporen temelj in gradnik družb vseh časov in prostorov, mislijo še kako resno. Priprave so se začele s postopnim uvajanjem državne ideologije v šolski prostor, v času ministra Gabra. V zadnjem času pa so zraven napol ilegalne izdaje učbenika Ljubezen je ljubezen, vnesli tudi nekaj zaskrbljujočih popravkov obstoječih, veljavnih učbenikov, iz katerih se že briše spol.

Pod krinko nujnih popravkov ZZZDR, skrajna levica skozi stranska vrata poriva trojanskega konja v obliki ideologije spola in možnosti posvojitev v najbolj nestalna razmerja, s komaj predstavljivo gostoto menjavanja spolnih partnerjev. Ob tem je alarmanten tudi podatek, da je število okužb v virusom AIDS-a, predvsem pri moški homoseksualni populaciji v Sloveniji v močnem porastu, kot je v letu 2012 priobčil dr.Vidmar, tedanji predstojnik Infekcijske klinike. To pomeni, da je že iz zdravstvenega vidika vsakršno možnost posvojitve v tako tvegana okolja potrebno nujno zavrniti.

ESČP je v primerih Oliari in drugi v. Italia, Valianatos in drugi v. Grčija, kot že večkrat v novejših primerih tožb zoper države zaradi neomogočanja homoseksualnih porok odločilo, da zakonska zveza ni človekova pravica. Posledično tudi otrok ne more biti obravnavan kot pravica, nad katero bi radi aktivisti LGBTQ-lobija izvajali svojo rasno politiko.

Sprejemanje zakona po hitrem postopku ter odsotnost širše razprave, pa kaže na evidenten strah aktivistov, da bi ljudje pri tako občutljivi tematiki utegnili sprožiti samovarovalno vedenje in sporno novelo zavrniti. Istočasno pa argumenti Društva psihologov Slovenije predstavljajo parodijo znanstvenega raziskovanja, saj so jih novejše raziskave Regnerusa, Marksa in Sullinsa v okviru ugledne revije New Science Research, povsem povozile.

Kdor le malo pozna sodobno zgodovino homoseksualnega aktivizma, lahko razbere, da v ozadju poteka tako imenovana zadnja stopnja revolucije, saj je sam Marx zapisal, da bo revolucija popolnoma uspela, ko ne bo več družine. Prazen prostor v obliki molka na strani levih intelektualcev (častna izjema je Roman Vodeb) naravnost bode v oči.

Nekateri izmed njih namesto zavzemanja za najbolj ranljivo skupino- otroke, še vedno javno raje častijo revolucijo, čeprav so njeni akterji ob asistiranju mnogih tedanjih intelektualcev, praktično uničili celotno intelektualno, kulturno in gospodarsko elito, ki si vse do današnjega dne ni opomogla.

Nova kulturna in politična elita, pa je vase zazrta združba, intelektualno shirana, ki s staro elito nima kaj dosti skupnega, razen morda imena. Zagovorniki pravic otrok do očeta in matere lahko tokrat računamo na preproste ljudi, z nekaj zdrave pameti, ki bodo prepoznali zvijače zagovornikov nove definicije družine.

Da je v prepoznavanje duhov potrebno vložiti nekaj truda nam ponazori tudi Deleuze. Njegov »korak za mišljenje, korak za življenje«, pomeni, da misel poganja bitje. Tako želim tudi vsem nam. Kljub zahtevni temi je z nekaj miselnega napora mogoče izluščiti bistvo, tudi če ga nasprotna stran še tako zavija v osladne parole o ljubezni.

Zato je skrajni čas, da v javni prostor zopet pripustimo zdravo pamet, ki bo na situ proste presoje argumentov zavrnila poigravanje s skrajnimi liberalnimi idejami samooklicanih rešiteljev ljudstva. Pravice naših otrok so nad interesi posameznikov in lobijev, zato odločen NE poskusu uničenja družbe, kakršno poznamo.